Podjetnik ali podjetni umetnik?

Ste kdaj sedeli v lokalu, katerega ambient vas je spominjal na Mehiko, dalmatinsko konobo ali drug interier z navdihom preteklosti? Kdo so ljudje, ki so poskrbeli za vse malenkosti? Eden od njih je Matej Lampič, specialist za oblikovanje rustikalnih interierjev in strokovnjak za stare tehnike, materiale, barve in izdelovanje replik. Obvlada izdelovanje grafik, nariše vam fresko, tudi reklamne napise je že oblikoval in risal stripe ... Težko bi našteli vse, česar se je lotil in kaj zna. V prvi vrsti pa je oblikovalec stekla, ki se ukvarja se z načrtovanjem in izvedbo notranje opreme - predvsem gostinskih lokalov, pa tudi zasebnih hiš in vinskih kleti doma in v Italiji, v naslednjih mesecih pa ga čaka projekt na Dunaju.  

Kompromis 

Ker se zaveda, da trenutno zgolj z oblikovanjem stekla ne bi mogel živeti, je sklenil kompromis. »Odločil sem se za komercialno dejavnost in imam to srečo, da delam s srcem in pri tem uživam. Poleg tega lahko v projekte vedno vključim nekaj svojih steklarskih izdelkov. Lokali so žive galerije, v katerih imam svoje razstave,« razlaga Lampič. Komercialna dejavnost mu prinaša sredstva, ki jih vlaga v znanje in razvoj manj komercialnih projektov in mu prinaša kapital, s katerim bo uresničil trdno zastavljeni cilj – imeti lastno šolo za oblikovanje stekla.

V šali pravi, da je oblikovanja interierjev lokalov lotil iz enostavnega razloga: vedno se je rad zadrževal po gostilnah in zdelo se mu je, da jim nekaj manjka. Pravi razlog pa je nekoliko drugačen. »Pri nekem osebnem projektu sem se nekoliko uštel. Zmanjkalo je denarja. Telovadec Aljaž Pegan mi je ponudil delo, ki sem ga sprejel. Potem pa je bilo tako, kot bi odprl Pandorino skrinjico, le da so iz nje letele dobre in ne slabe stvari.«  

Končni izdelek je rezultat skupinskega dela 

Preden Matej Lampič sklene pogodbo za urejanje prostora, se temeljito pogovori z vlagateljem. »Za projekt se odločim le, če začutim, da se bova z naročnikom ujela v viziji, kakšen naj bo prostor videti,« pravi in nadaljuje, da se njegovo delo ne konča pri idejni zasnovi, temveč ko na steni visi zadnja slika. Pri izvedbi sodeluje s projektantskim birojem, ki izdela natančen načrt z vso potrebno napeljavo, priskrbi potrebne materiale ter vodi in nadzira vse podizvajalce, ki sodelujejo pri projektu: zidarje, električarje, keramičarje, kovače, kamnoseke, slikopleskarje, mizarje ... 

Mojstre v glavnem izbira sam in ima krog stalnih sodelavcev. »Pri izbiri mojstrov, s katerim bo sodeloval, ni pomembna le ugodna cena, ampak predvsem prožnost in želja po znanju. Iščem mlade, ki še čutijo lakoto po znanju, ki jim ni toliko v interesu zaslužek, temveč priložnost, da se prebijejo v igro. Stari obrtniki pa so pogosto trmasti in nagnjeni k 'štancanju',« razlaga Lampič, ki znanja s področja tehnologij obdelave različnih materialov, pridobljenih na strokovnih delavnicah doma, predvsem pa v Italiji, ne skriva ljubosumno zase, marveč ga deli z obrtniki in rokodelci, s katerimi sodeluje.

Ko stranka ni kralj  

Naročniki pravijo, da ima »svoje finte«. Da včasih za nekaj dni izgine, da se delo vleče ... Toda splača se potrpeti, počakati, čeprav vedno ne razumejo, zakaj prav danes ni pravi dan za barvanje sten. »Edina slaba stvar pri mojem delu je, da me omejuje čas. Človek ne more biti kreativen na ukaz. Zato je težko določati roke, saj delam s čustvi, pa tudi zaključna dela niso nikoli stoodstotno definirana, saj končna podoba prostora nastaja spotoma in dela niso zaključena, dokler se ne odločim, kakšen naj bo zadnji detajl. Pomembno je, kaj dodaš in kdaj,« pravi in doda, da morajo stranke, če želijo dobiti izdelek z domišljijo, torej interier, ki bo očaral goste, enostavno tvegati.  

Seveda ima pri uveljavljanju svoje poslovne filozofije in strategije včasih tudi »težave« z naročniki, a vse manj, saj mu tisti, ki poznajo njegovo delo, čedalje bolj zaupajo. »Še vedno pa jim težko razložim, da sem kreator, ki gleda na celoto, in ne obrtnik, ki gleda na porabljeni čas. Edini problem je v odnosu naročnika, ki hoče, da je delo čim prej narejeno, in mene, ki za to potrebujem čas. Potem je tukaj še moj značaj, ki zna biti včasih neugoden, saj takrat ko kreativno razmišljam, nimam časa in energije, da bi strankam razlagal vsako neumnost,« analizira svoje razmerje z naročniki in nadaljuje, da se poslovni odnosi lahko začnejo krhati, saj ljudje mislijo, da jih, kot sam pravi, vleče za nos.

Kreativni podjetnik? 

»Kot umetniška duša ne moreš prosperirati kot podjetnik,« trdi Lampič in se na vse načine trudi dokazovati, da ni pravi človek za biznis, saj je v letih, ko so s.p.-ji vznikali kot gobe po dežju, odprl podjetje za oblikovanje fasadnih napisov in − bankrotiral. Pravi, da gre za dve povsem različna deli. »Zame podjetništvo pomeni rutino, papirje, ljudi in izdelano logistiko. Če se dela lotevam na ta način, ne morem biti kreativen. Podjetje zahteva intenzivno produkcijo, sam pa si za projekte vzamem čas, ker hočem s svojimi izdelki puščati sledi.«  

Da Matej Lampič nima podjetniške žilice, je prepričal le sebe, saj je več kot jasno, da je kljub nekoliko nenavadnemu načinu dela spreten organizator in logistik, da ima izdelano mrežo stalnih sodelavcev in dobaviteljev, naročil pa ima dovolj, da lahko izbira. Navsezadnje je podjetništvo vsako spretno trženje znanja, veščin in predvsem kreativnosti.   



Kaj nas uči Matej Lampič

-       Če ste si s svojim delom ustvarili dober sloves, si v odnosu do strank lahko privoščite tudi stvari, ki bodo naročnike občasno spravljale ob živce. Seveda boste kdaj potegnili tudi krajši konec.
-       Prvi stik s stranko je najpomembnejši. Če ne začutite prave povezave, ne sprejmite projekta. Ne spuščajte se v posel zgolj zaradi denarja.
-       Vzemite si čas tako za projekte kot tudi za izobraževanje.