Podjetje za dobro počutje

Nadiža Pleško: »Moj koncept ni zapleten. Ljudje v današnjih že tako zapletenih življenjskih razmerah potrebujejo enostavne rešitve, ki dajo rezultat.«

»Šport mi je dal ogromno lepega in zanimivega, omogočil mi je tudi, da sem že od najstniških let finančno samostojna. Že zgodaj sem razvila občutka odgovornosti in timskega dela ter se naučila v različnih situacijah hitro reagirati. Opažam tudi, da so tisti, ki se ukvarjajo z (rekreativnim) športom, bolj socializirani, bolj odprti in komunikativni ljudje. Športnik rekreativec ni nikoli osamljen, kajti razna športna združenja in dejavnosti mu omogočajo, da je vedno povezan z drugimi ljudmi. Že ta odprtost je korak do večjega osebnega miru, samozavesti in zadovoljstva, kar je zelo pomembno za dobro počutje,« mi je ob zgodnji jutranji uri, med zavzetim miganjem članov njenega kluba Korak zdravja ob strani, razlagala Nadiža Pleško.

Ko športnik konča kariero

Zanima nas, kako športnik po poklicni karieri prestopi v »civilno« življenje? Težko je posplošiti, pravi Nadiža, a glede na to, da se kariere praviloma odvijajo v mlajših, manj zrelih letih, in da pri nas ne zaslužiš toliko, da bi lahko od tega potem udobno živel, mora športnik ob koncu kariere praviloma na novo poskrbeti zase. »Redki znajo že v času kariere vložiti denar v primeren posel, nekateri se poskušajo v gostinstvu, drugi v trgovanju s športnimi rekviziti, večina po koncu kariere poskušajo ostati na takšen ali drugačen način povezani s športom, saj je ta njihova ljubezen in navsezadnje vse, kar znajo. Postanejo trenerji ali vodje kakšnega kluba. Velikokrat se športnik po končani karieri v iskanju druge kariere lovi, pri tem se je dobro zavedati, da tako v športu kot v poslu ne moreš 'trenirati' šest disciplin naenkrat in biti vrhunski. Moraš se osredotočiti na en šport, na eno dejavnost, na en posel. Najbolje na tisto, kar ti največ vrača, tako v energetskem kot finančnem smislu. Če si življenja ne uspeš urediti tako, si v navzkrižju s seboj, to pa ti povzroča dobršen del slabega počutja.«

Rutina, ki ubija

Nadižo je šport zanimal že kot otroka, a se je po preizkusu več individualnih športov odločila, da gre raje v šport, kjer je potrebna ekipna igra. Rokomet je izbrala, ker jo starši niso utegnili voziti na treninge, rokometna dvorana pa je bila nekaj sto metrov od doma, tako da je tja lahko hodila samostojno. Igrala je do svojega 23. leta, zadnji dve leti profesionalno v Španiji, kjer je preko sistema študentske izmenjave programa Erasmus lahko tudi dokončala študij ekonomije. »Ko sem začutila, da mi je igranje postalo prevelika rutina, da ne napredujem več, sem odnehala in se vrnila domov.«