|
|||
Podizvajalci pri javnem naročanju(Ne)plačevanje podizvajalcev je marsikaterega manjšega podjetnika pripeljalo na rob obstoja. V postopkih javnega naročanja pa naj bi vsi podizvajalci za svoje delo dobili plačilo.
Javno naročanje opredeljujemo kot skupek dejanj, ki jih naročniki (tako kot je zakon »poimenoval« osebe javnega prava, ki so zavezane voditi postopke javnega naročanja) izvajajo za nabavo blaga, oddajo storitev ali gradenj v skladu s temi predpisi. To torej pomeni, da je javno naročanje poseben postopek sklepanja pogodb za dobavo blaga oziroma izvedbo storitev ali gradenj, ki so jih zavezani izvajati predvsem posredni in neposredni uporabniki državnega in lokalnih proračunov, da bi kar najgospodarneje zadovoljili svoje potrebe po teh dobrinah. Ureditev javnega naročanja na ravni Evropske unije določata Direktiva 2004/18/ES, ki ureja javno naročanje v tako imenovanem klasičnem sektorju, in Direktiva 2004/17/ES, ki ureja javno naročanje v tako imenovanih infrastrukturnih sektorjih (na vodnem, energetskem, transportnem področju in na področju poštnih storitev). Na podlagi slednjih sta bila decembra 2006 sprejeta Zakon o javnem naročanju (ZJN-2) in Zakon o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (ZJNVETPS). Nadomestila sta prej veljavni Zakon o javnih naročilih (ZJN-1) in v primerjavi z njim prinesla nekatere pomembne novosti. Veljati in uporabljati sta se začela januarja 2007. ZJN-2C ureja neposredna plačila podizvajalcem v 71. členu, ki določa, da mora ponudnik, ko namerava izvesti javno naročilo s podizvajalci, v pogodbi pooblastiti naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma potrjene situacije plačuje neposredno podizvajalcem, podizvajalec pa mora predložiti soglasje, na podlagi katerega naročnik namesto glavnega izvajalca poravna podizvajalčevo terjatev do glavnega izvajalca. Nadaljevanje branja članka je dostopno samo naročnikom revije Obrtnik podjetnik! Naročite se na revijo. |
|