Pobot terjatev

Kadar imata dve stranki medsebojne – nasprotne terjatve in sta torej druga do druge obenem upnik in dolžnik, je eden izmed možnih načinov prenehanja njunih terjatev pobot oziroma kompenzacija. Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, pod pogojem, da se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste (na primer stvari iste kakovosti, istih lastnosti). Izpolnjen mora biti tudi nadaljnji pogoj, to je zapadlost oziroma dospelost obeh terjatev, kar pomeni, da je mogoče zahtevati ali iztožiti njuno izpolnitev.   

Predpravno pobotanje 

Obstaja več vrst pobotov in tudi več načinov pobotanja. Najpreprostejši in tudi najbolj razširjen je enostranski pobot, o katerem govorimo, ko ena stranka poda drugi stranki izjavo o pobotu, pri čemer se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Ni treba, da nasprotna stranka s pobotom soglaša, dovolj je že, da je o pobotu seznanjena s pobotno izjavo (od tod tudi ime enostranski pobot). Pobotna izjava učinkuje za nazaj (ex tunc), od trenutka, ko sta si stopili terjatvi nasproti. Natančne pogoje pobota določa Obligacijski zakonik. 

Poznamo tudi pogodbeni ali neformalni pobot, pri katerem se pogodbeni stranki po svoje dogovorita o načinu vzajemnega prenehanja njunih nasprotnih pogodbenih obveznosti. Pogodbeni pobot lahko pogodbeni stranki veljavno skleneta tudi ustno.

Pri zakonskem ali prisilnem pobotu pa sam zakon določa, v katerih primerih se določene terjatve morajo medsebojno ex lege pobotati (primer stečaja). 

Vse zgoraj navedene vrste pobotov lahko stranki izvedeta izven pravde. Gre za tako imenovano predpravdno pobotanje, pri katerem velja osnovno pravilo, da morata biti terjatvi, ki se bosta pobotali natančno ugotovljeni in da nista sporni. Pobot izven pravde namreč ne bo mogoč, če je na primer ena od terjatev sporna in je predmet pravdnega postopka.   

Pravdno pobotanje 

Lahko pa med strankama že obstaja pravda pred sodiščem, kjer ena stranka (tožnik) toži drugo stranko (toženca) za izpolnitev svoje terjatve. Zakon o pravdnem postopku omogoča, da toženec, ki ima nasproti tožniku tudi svojo terjatev, v samem postopku uveljavlja pobotni ugovor. Stranka lahko pobotni ugovor uveljavlja le do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, pri čemer mora natančno opredeliti svoje zahteve za pobotanje. Gre za tako imenovano pravdno pobotanje, do katerega pride med pravdo in pri katerem se terjatvi pobotata, ko tako odloči sodišče s sodbo. 

Če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, lahko tožena stranka do konca glavne obravnave pri istem sodišču vloži zoper tožnika tudi nasprotno tožbo. Med pogoji Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) navaja med drugim tudi, da je nasprotna tožba dovoljena, če se tožbeni zahtevek in zahtevek iz nasprotne tožbe lahko pobotata (drugi primeri, v katerih je nasprotna tožba po ZPP mogoča, so še, če je zahtevek nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom, ali če se z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku). Nadaljnji zakonski pogoj za vložitev nasprotne tožbe je, da je za odločanje pristojno isto sodišče in da lahko sodišče odloči v isti vrsti postopka. Vendar pa nasprotna tožba ni le »obramba« toženca zoper tožnikovo tožbeno zahtevo, temveč je samostojna tožba, o kateri sodišče tudi samostojno odloči, pri čemer pravdi običajno združi v enotno obravnavanje. 

Primeri v praksi so lahko različni, na primer: tožnik zahteva od toženca plačilo neplačanih računov, toženec pa od tožnika povrnitev škode, povzročene z nepravočasno izvedbo pogodbenih del; tožnik zahteva od toženca plačilo neplačanih najemnin za poslovne prostore, toženec pa od tožnika povračilo vlaganj v te prostore; delodajalec zahteva od delavca vračilo preveč izplačane odpravnine, delavec pa od delodajalca premalo izplačan del plače ... 

Seveda pa v postopku pred sodiščem prve stopnje, kjer želi tožena stranka uveljaviti zoper tožnika svojo terjatev, ne more uveljavljati za izpolnitev terjatev istočasno obe pravni varstvi: pobotni ugovor in nasprotno tožbo. Odločiti se mora in uveljavljati zgolj eno ali pa ločeno uveljavljati kombinacijo obeh institutov, vsakega do določene višine terjatve. In kako naj se tožena stranka odloči? Toženec bo navadno (ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, seveda) vložil nasprotno tožbo takrat, če bo njegova terjatev višja od tožnikove. Če bo njegova terjatev nižja od tožnikove, pa bo navadno v pravdi postavil pobotni ugovor. Možna je tudi kombinacija, ko toženec uveljavi do višine tožnikove terjatve pobotni ugovor, za višji znesek svoje terjatve pa vloži nasprotno tožbo. Seveda pa je treba pri kombinaciji obeh institutov natančno opredeliti in razmejiti posamično vrsto zahtevka ter višino terjatve, katero se uveljavlja s posameznim institutom.     


Uporabljeni viri:  
-         Obligacijski zakonik (Uradni list RS 83/01), členi 311-318
-         Komentar Zakona o obligacijskih razmerjih
-         Zakon o pravdnem postopku – UPB 1 (Uradni list RS 12/03, 2/04), členi 183, 319, 324, 337 in 348
-         Sodna praksa: judikati Vrhovnega sodišča RS in Višjih sodišč