Po prečni dinarsko-kraški črti

Suhe, razgledne planote, prevotljena notranjost, presihajoče vode, skalni obronki Trnovskega gozda, obsežni gozdovi Kočevskega in predvsem - mir. Tako bi na kratko opisali svet med spodnjim delom Soške doline in belokranjskimi ravnicami, po katerih se razliva Kolpa.

Banjšice, Trnovski gozd, Nanos in Hrušica

Ko se iz Kanala v Soški dolini odpeljemo navzgor na Kanalski Vrh, se kaj kmalu pred nami razgrnejo obsežne planote, deloma še gole. Predvsem pa se kot na razglednem balkonu na severu v velikem loku razpne bel venec gora - od daljnih Dolomitov do Julijcev. Gotovo so Banjšice, območje raztresenih zaselkov, cilj vsakega, ki ga utesnjuje dolina in išče prostor, kjer lahko zadiha s polnimi pljuči - in mu misli odtavajo v daljavo.

Vse štiri planote, ki se razpotegnejo od Soške doline tja do Postojnske kotline, so svet samote. Peš, s kolesom, predvsem pa z dušo potujemo po tistem svetu, ki je zaradi redke poseljenosti še danes eden najbolj ohranjenih predelov Slovenije. Z Banjšic se spustimo v Grgar in se skozi Čepovanski dol vzpnemo na Lokve v Trnovskem gozdu. Sredi gozdov vdihnemo opojne vonje in se, po sicer prašni cesti, prepeljemo na vipavsko stran. Gora, planota od Predmeje do Cola, je kamniti rob, obrušen od burje, a pogled v zeleno dno Dežele (Vipavske doline), morda kar skozi imenitno okno na Otlici, omili trdoto kamna. S Cola se lahko zapeljemo v dolino in po zahodni strani obkrožimo planoto Hrušice in Nanosa, ki kot ladijski kljun štrli v Postojnsko ravnino. Prav pri Razdrtem (od kod ime, je jasno že ob pogledu v pobočja nad vasjo), je bil v rimskih časih pomemben prehod na trgovskih poteh med vzhodom in zahodom. Da je dinarski svet prevotljen, je vsakomur jasno v Postojnski jami, pa tudi bližnji Predjamski grad, vpet v kamnito steno, ima luknjo pod seboj in nad seboj.