Po borzi borza

Če bo minister Mitja Gaspari držal besedo, bomo še pred poletjem dočakali borzo terjatev. Kako naj bi delovala, ne vem, a če bo podjetjem kakorkoli pomagala unovčiti terjatve, priti do plačil in ublažiti likvidnostne težave, jo pozdravljam. Kljub temu se mi odpirajo določeni pomisleki.  

Najprej kozmetični. Dobro bi bilo razmisliti o samem imenu, saj beseda borza pri že tako obupanih upnikih lahko vliva strahove, da bodo na njej spet bogateli tisti bolje obveščeni špekulanti, medtem ko bodo mali upniki svoje terjatve prisiljeni prodajati za mizerno ceno. Slaba luč, ki jo je kriza vrgla na borze, pač še nekaj časa ne bo svetila drugače.  

Drugič, zakaj sploh uvajati nov instrument, ki bo zahteval nekaj mesecev časa, preden bo dal večje rezultate, če pa podjetniki že desetletje in več natanko vedo, kaj je treba narediti: pospešiti delo sodišč, onemogočiti možnost neskončnega vlaganja pritožb dolžnikov (ki so v resnici načrtni neplačniki), onemogočiti goljufom serijsko ustanavljanje podjetij, ki jih tudi serijsko zapirajo, poskrbeti, da menica ne bo ničvreden instrument, zagotoviti kratke plačilne roke za posle, katerih plačnik je država, in tako naprej. Vse to je vsem znano, a se nobeni vladi v času gospodarske rasti in plime davčnih prihodkov ni zdelo potrebno stopiti na prste neplačnikom. Tudi zdaj je naiven, kdor pričakuje, da se bo vlada resno lotila plačilne nediscipline iz simpatije do podjetnikov. Če se je že bo, bo to storila preprosto zato, ker ji bo v nasprotnem zmanjkalo denarja v lastni malhi.  

Tretjič, veliko hitreje kot borza terjatev bi dal določene rezultate obvezen večstranski pobot, ki ga je tudi Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije postavila na svoj »večni« seznam zahtevanih ukrepov za zagotovitev plačilne discipline. Prostovoljne pobote opravlja Ajpes vsak mesec, kar pomeni, da tu ne bi bilo treba izumljati ničesar novega, saj sta znanje in infrastuktura že na voljo. Hitra ocena pokaže, da bi z obveznim pobotom odpravili 800 milijonov evrov dolgov gospodarskih družb. Čeprav se sliši veliko, pa je to res še vedno zgolj petina od štirih milijard, kolikor naj bi znašale vse že zapadle terjatve.

Sicer pa je discipliniranje neplačnikov in rešitev likvidnostnega krča zgolj akuten ukrep, ki še vedno ne bo kaj dosti prispeval k dolgoročni uspešnosti slovenskega gospodarstva. Kaj bi morali storiti na srednji in dolgi rok, da bi podjetništvo potegnilo Slovenijo iz krize in (spet) postalo lokomotiva razvoja, lahko preberete v rubriki Podjetniška država.