Pet let do vrnitve

Krasno je, če se odločiš za dejavnost, ki ti omogoča stabilno rast, razvoj dodatnih programov in sploh nekakšen miren uspeh v podjetništvu. Toda za marsikoga je to teoretični ideal, kajti življenje je polno pretresov. Lahko se zgodi, da nenadoma usahne zanimanje za tvoj izdelek.

Prav takšno zgodbo nam je opisal Igor Jenšac, direktor družinskega podjetja Azur 7 iz Maribora, ki se ukvarja s proizvodnjo in prodajo izdelkov iz umetnega kamna.

Začetek podjetniške zgodbe pripada njegovemu očetu. Ta je ustanovil podjetje, ki ga zdaj vodi sin. Oče je po študiju kemije in dolgoletnih izkušnjah z vodenjem podjetja za predelavo poliestra začel leta 1985 poslovati kot samostojni podjetnik, za kar ga je navdušil prijatelj, ki je imel večje naročilo za izdelke iz poliestra in tudi denar za financiranje posla. Tako je do leta 1993 izdeloval kot kooperant serijske izdelke iz plastike za opremo avtobusov, ko se je posel zaradi vojne in stečaja odjemalca plastike nenadoma prekinil.

Takrat je v utečenem poslu dobesedno čez noč sledil silovit padec na trda tla. Toda temu ni sledil obup. Lahko bi rekli, da so brez panike iskali novo priložnost in ocenili, da bi to lahko bila proizvodnja in montaža izdelkov iz umetnega kamna – to so namreč spoznali na nekem gradbenem sejmu.

Izdelke so dve leti razvijali, preden so šli v prodajo. Potem je trg začel police dobro sprejemati. Za naložbo so porabili 20 milijonov tolarjev, od tega šest za reklamo, pet za povečanje in izboljšanje zmogljivosti in devet za material. Nato so našli tudi partnerja, ki skrbi za prodajo v Avstriji. Leta 1995 je postal njihov kupec in ker se mu je izdelek zdel aktualen, jim je ponudil sodelovanje pri financiranju in prodaji na področju Avstrije. Tako se je leta 1997 priključil kot 50-odstotni lastnik. Od leta 2001 imajo partnerja tudi na Hrvaškem, v Šibeniku, kjer zastopa njihove izdelke za področje Dalmacije in širše Hrvaške pod istoimensko blagovno znamko – Azur 7. Nasploh se Igorju Jenšacu zdi, da se mu je obrestovala odločitev, da nastopi z lastno blagovno znamko.

Koliko je pravzaprav trajalo, da ste se znova ujeli?
Redno proizvodnjo smo ustavili leta 1993 in to je bil za vse velik šok. Nadaljnjo pot smo financirali s prodajo delavnice, na novo smo začeli v najemniških prostorih. V celoti gledano je krizno obdobje trajalo pet let.

Ste imeli kakšen poslovni načrt?
Pravega poslovnega načrta nismo imeli, zato smo vse prepustili trgu in času. Naš načrt je bil prepričati kupca o kakovosti našega izdelka.

Kako se vam je pa vse skupaj izšlo finančno?
Omenil sem že prodajo delavnice, pohvalim lahko tudi sodelovanje bank, sicer pa vestno zasledujemo finančno stanje. Stalni kupci naročajo zaporedno oziroma za vsak objekt (hišo) posebej. Če blaga ne plačajo pravočasno, ne izvršimo naslednje dobave. Tako se zavarujemo pri plačilih. Nekaj plačil tudi kompenziramo, moramo poudariti tudi, da zaradi sistema naročanja in dobave nimamo veliko neplačnikov. Pri naročilu zahtevamo plačilo blaga po predračunu ali pa preverimo poslovanje partnerja s pomočjo obrazcev BON in sistema IBON.

Ste dobili kakšno pomoč iz okolja?
Največjo pomoč smo dobili od starih očetovih prijateljev. Delno smo poskrbeli za finančne tokove na osnovi dobljenega limita na tekočem računu. Kriza v podjetju se je občutila tudi v družini, a smo prebrodili tudi to. Slabosti pa trenutno nastajajo še pozimi, saj se proizvodnja zmanjša tudi do 50%. A tako je v vseh gradbenih podjetjih.

Pred katerimi težavami ste se znašli, ko je podjetje raslo?
Največja težava je bila prepričati kupce o kakovosti izdelka, resnosti naših namenov. zadovoljstvo je, če so kupci zadovoljni s tvojim izdelkom. Težko je bilo tudi usposabljanje novih delavcev, saj je proizvodnja zahtevna.

Kako ste pa pridobivali kupce?
Police smo na začetku ponujali gradbenim podjetjem in trgovinam z gradbenim materialom. Kupce smo poiskali po reklamnih oglasih, gradbiščih in telefonskem imeniku. Trženju izdelkov dajemo velik pomen, zato se udeležujemo gradbenih in obrtnih sejmov, skratka povsod, kjer zasledimo interes. Reklamne panoje imamo v trgovskih centrih v mariborskem Europarku in Cityu ter na Ptuju, kjer si potencialne stranke na stalnih panojih lahko ogledajo vzorčne izdelke. Imamo tudi spletno stran, kjer dobite vse informacije. V naslednjih letih bomo morali negovati tako blagovno znamko kot tudi stalne kupce in naš tim v podjetju in se postopno širiti do meja sposobnosti.

Koliko časa namenite svojemu podjetju? Koliko ur dnevno delate? Ali delate več ali manj kot v prvih letih?
Svojemu podjetju namenimo veliko ur poslovno in tudi zasebno. Delam od 8 do 12 ur dnevno. Po potrebi tudi v soboto, redko tudi v nedeljo. Vsekakor pa manj kot v letih največje krize.

Se bojite konkurence?
Konkurence se ne bojimo, ker je na trgu za kakovosten izdelek vedno dovolj prostora.

Vas je bilo kdaj strah, da vam ne bo uspelo?
Uspeh je relativen. Ne moremo ga časovno določiti, pride trenutek, ko enostavno veš in rečeš “zdaj bo”. Strah je bil premagan že konec leta 1998. Dober pregled trga, povratna informacija trga in predvsem zelo dobra organizacija dela, za katerim stoji dober in sposoben tim, so stvari, ki nas delajo samozavestnejše. Pravilna pot je tista, ko težavo najprej analiziraš, dodaš izkušnje in delno predvidevaš.

Nekateri pravijo, da je biti podjetnik stresno. Kakšna je vaša izkušnja? Kako bi to primerjali z drugimi poklici, kot so na primer direktor velikega podjetja, partner v veliki firmi, odgovorno mesto v državni upravi?
Vsako delovno mesto ima dobre in slabe strani. Če si direktor velikega podjetja, imaš na voljo veliko kapitala, kar je dobro. Po drugi strani pa moraš znati voditi tim in uspeti na trgu, ki je – relativno gledano na velikost podjetja – majhen. Voditi manjše podjetje je po moje lažje, ker je večji pregled nad poslovanjem, tudi trg se zdi večji iz perspektive manjšega podjetja.

Kakšna znanja naj bi podjetnik imel?
Podjetnik naj bi imel čim več izkušenj. Imeti mora cilj in zaupati vase. Torej cilj, realnost, vztrajnost, dovolj izkušenj in želja po uspehu. Zjutraj in ob vsakem problemu se zamislim in si rečem “tega sem sposoben in to zmorem”. Še vsaka stvar se je na koncu uredila. Pri uspehu mi je zelo pomagala meditacija.

Kaj bi svetovali nekomu, ki šele začenja svojo podjetniško pot?
Začni zasledovati svoje želje, možnost in, cilje, kar te veseli. Ob tem pa seveda koristijo nekajletne izkušnje v različnih službah. Ne boj se izziva in bodi realen tudi, ko ti bo uspelo.

KAJ NAS UČI IGOR JENŠAC

- Vsakdo mora biti pripravljen na to, da se bodo razmere na “njegovem” trgu močno spremenile. V skrajnem primeru lahko povpraševanje tudi popolnoma ugasne.
- V takih primerih je treba mirno poiskati novo priložnost, a treba je imeti finančno rezervo (v opisanem primeru je to bila prodaja delavnice), ki omogoči premostitev do trenutka, ko začne nova priložnost vračati denar.
- Potrebno je agresivno trženje.
- Pomembno je, da si zastavite cilj in zaupate vase.