Omejevanje obrestne mere pri potrošniških kreditih, ki jih ne dajejo banke ali hranilnice

Odločba ustavnega sodišča o ugotovitvi, da 6. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o potrošniških kreditih ni v neskladju z Ustavo, zadeva tiste kreditodajalce, ki niso banke in hranilnice po Zakonu o bančništvu (v nadaljevanju: Zban) ter kreditojemalce. 

Pobudnik ustavne pritožbe je izpodbijal 6. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o potrošniških kreditih, s katerim se ureja najvišja dopustna efektivna obrestna mera (v nadaljevanju: EOM), če je dajalec kredita oseba, ki ni banka ali hranilnica po Zakonu o bančništvu. 

Izpodbijana določba naj bi po mnenju pobudnika postavljala v neenak položaj banke in hranilnice ter osebe, ki niso banke ali hranilnice in dajejo potrošniške kredite. Pobudnik meni, da:
- EOM omogoča zavarovanje kredita pred tveganjem, če le ta ne bo poplačan;
- je potrošnik v zadostni meri zavarovan že po določbah 377. člena Obligacijskega zakonika, ki ureja institut oderuških obresti. 

Ustavno sodišče ugotavlja da:
1. imajo gospodarski subjekti na trgu pravico do svobodne gospodarske pobude, vendar pa lahko zakonodajalec določene oblike podjetništva (karteli, monopoli, ...) omeji;
2. če to zahteva javna korist (varstvo zdravja in življenja ljudi, varstvo potrošnikov, narave, zaposlenih, ...), lahko zakonodajalec upravičeno določi posebne subjektivne in/ali objektivne pogoje za podjetniško delovanje. 

Ustavno sodišče meni, da je v zvezi z vprašanjem EOM povsem upravičeno, da zakonodajalec poseže v višino pogodbenih obresti, ker s tem določa okvire kreditne funkcije denarja. 

Ustavno sodišče še poudarja, da je bila izpodbijana določba sprejeta z namenom varstva potrošnikov, ki so v kreditnem razmerju šibkejša stranka. 

Ustavno sodišče se je opredelilo tudi do mnenja predlagatelja, da je potrošnik v zadostni meri varovan že po pravilih splošnega obligacijskega prava, s čimer se ne strinja, saj sta institut oderuških obresti in EOM popolnoma ločena pojma:
- pri oderuških obrestih po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ) se upošteva samo pogodbena obrestna mera, ki se najpogosteje definira kot nadomestilo za uporabo denarja,
- pri EOM pa gre za skupne stroške kredita, ki zajemajo otvoritvene stroške, interkalarne obresti, stroške vodenja kredita in razne druge administrativne stroške, ki jih zaračunavajo dajalci kredita. 

Po mnenju Ustavnega sodišča EOM varuje jemalca kredita pred zlorabami dajalca kredita, ki bi lahko kljub neoderuški obrestni meri dosegel oderuštvo na prikrit način, s pomočjo stroškov, povezanih s kreditom. 

Nadalje Ustavno sodišče podaja še eno razliko med institutoma:
- pri institutu oderuških obresti lahko dajalec kredita le te ohrani, če uspe dokazati, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se je zavezal dati ali storiti, medtem ko
- v primeru, da dogovorjen EOM presega najvišjo dovoljeno EOM, kreditodajalec le te ne more ohraniti, saj Zakon o potrošniških kreditih v 18. členu za takšne primere predvideva ničnost. 

Ustavno sodišče še poudarja, da je predlagatelj v zmoti, ko navaja, da je smisel obrestne mere v zavarovanju tveganja neplačila. Namen obresti je nadomestilo kreditodajalcu za uporabo njegovega denarja, medtem ko so zavarovanju kredita namenjeni povsem drugi instituti (na primer poroštvo in zastava). 

 

Iz vsega navedenega je ustavno sodišče odločilo, da je izpodbijana določba Zakona o potrošniških kreditih v skladu z ustavo. 

Informacije, ki jih vsebuje prispevek, so le delna predstavitev obravnavane odločbe. Natančnejši podatki in postopki so določeni v citiranih predpisih. 

VELJAVNOST:
Od 21.10.2005. 

PRAVNI VIR:
Odločba ustavnega sodišča o ugotovitvi, da 6. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o potrošniških kreditih ni v neskladju z Ustavo (UL RS 93/2005)
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o potrošniških kreditih (UL RS 41/2004)
Zakon o bančništvu (UL RS 7/99)