Odškodninska odgovornost delodajalcev

Delodajalec je dolžan delavcu, ki se pri delu ali v zvezi z delom poškoduje, povrniti škodo, če je seveda za njen nastanek odgovoren. 

Delodajalec delavcu odgovarja krivdno, če nastane škoda zaradi njegovega krivdnega ravnanja, ali objektivno, če delavcu nastane škoda v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo, s katero se ukvarja delodajalec.  

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS št. 42/2002) v 184. členu določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti vsakršno škodo, ki mu je nastala pri delu ali v zvezi z delom. Pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da delodajalec odgovarja za nastalo škodo, določa Obligacijski zakonik (Uradni list RS 83/2001). Delodajalec tako odgovarja za nastalo škodo, če je do škode prišlo zaradi njegovega krivdnega ravnanja ali če je objektivno odgovoren, to je v primerih zakonske domneve, da je do škode prišlo zaradi nevarne dejavnosti ali nevarne stvari, s katero se delodajalec ukvarja.  

1. Krivdna odgovornost delodajalca za škodo, povzročeno delavcu 

Če je delavcu na delu ali v zvezi z delom nastala škoda, mu jo mora delodajalec povrniti, če je škoda posledica delodajalčevega nedopustnega ravnanja in je torej delodajalec za to kriv, ker je tako ravnal namenoma ali iz malomarnosti. Seveda mora med nastalo škodo in ravnanjem delodajalca obstajati vzročna zveza, torej mora biti škoda posledica nedopustnega ravnanja delodajalca. To je npr. takrat, ko delodajalec ne poskrbi za varno delovno okolje, v katerem delavec dela, ko opusti ali ne spoštuje predpisov iz varstva pri delu in drugih predpisov, ki določajo ukrepe in pogoje za varno delo, zato se delavec poškoduje pri delu. Takrat gre za očitno krivdno ravnanje delodajalca (najpogosteje ravnanje iz malomarnosti), katerega posledica je poškodba delavca. Tudi ko delodajalec delavcu ne zagotavlja pravic iz delovnega razmerja (ki so določene v zakonu o delovnem razmerju, kolektivnih pogodbah in drugih predpisih z delovnopravnega področja), pa delavcu v posledici teh kršitev nastane škoda, mu delodajalec krivdno odgovarja. 

Primeri iz prakse: 

-         Delavec se je poškodoval, ko je s tovornega vagona razkladal deske. Pri sestopu z vagona je stopil najprej na stopnico vagona, nato pa na okrogel odbojnik vagona, ki je   bil masten, zaradi česar mu je zdrsnilo in je padel. Sodišče je v postopku sicer ugotovilo, da razkladanje desk s tovornega vagona samo po sebi ne predstavlja nevarnega dela, vendar pa bi delodajalec moral delavcu zagotoviti primerno lestev za varen vstop in sestop s tovornega vagona. Ker delodajalec tega ni zagotovil, ni zagotovil delavcu pogojev za uporabo varnega delovnega sredstva, zaradi česar je podana njegova krivdna odgovornost za nastanek škodnega dogodka (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 530/1998).

-          Delavec se je poškodoval pri nepravilnem raztovarjanju tovornjaka. Pri raztovarjanju je bil navzoč poslovodja trgovine, ki bi moral poskrbeti, da bi tovornjak iztovarjali v skladu s predpisi, pa tega ni storil. Delodajalec krivdno odgovarja za nastanek škode, saj odgovorni delavec ni pravilno nadzoroval delovnega procesa oziroma ni poskrbel, da bi delavec ravnal po ustreznih varstvenih ukrepih in normativih in jih pravilno uporabljal (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 27/1995).

-          Oškodovancu je spodrsnilo zaradi mokrega in spolzkega oljnega madeža na cestišču pred vratarnico podjetja, zaradi česar je padel in si poškodoval koleno. Podjetje svoje neposredne okolice ni povprečno skrbno vzdrževalo, saj je bilo območje okoli zapornice pri vratarnici zaradi oljnih madežev nevarno za mimoidoče. Podjetje je ravnalo krivdno, ko ni poskrbelo za varno hojo mimoidočih v območju okoli zapornice pri svoji vratarnici, kjer so se pogosto ustavljali tovorni in osebni avtomobili in puščali oljne madeže (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 420/98).

-          Delodajalec je krivdno odgovarja tudi, če delavcu ne zagotovi zakonsko določenega neprekinjenega počitka med dvema delovnima dnevoma, zaradi česar je delavec utrujen in neprespan, zaradi česar se poškoduje pri delu.   

2. Objektivna odgovornost delodajalca   

Objektivna odgovornost je odgovornost za nastalo škodo, ki izvira iz nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, ne glede na krivdo. To pomeni, da delodajalec, čigar zaposleni pri delu uporabljajo nevarne stvari ali se ukvarjajo z nevarno dejavnostjo, odgovarja za povzročeno škodo delavcu, ne glede na to, ali je ravnal krivdno ali ne. V takih primerih namreč velja zakonska domneva, da škoda izvira iz nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, za katero odgovarja delodajalec, razen če delodajalec izrecno dokaže, da nevarna dejavnost ni bila vzrok nastanka škode. Delavcu tako v teh primerih ni treba dokazovati nobenega nepravilnega oziroma krivdnega ravnanja delodajalca, temveč zadostuje že dejstvo, da se je poškodoval na delu pri opravljanju nevarne dejavnosti. Opredelitev tega, kaj predstavlja nevarno stvar ali nevarno dejavnost, pa je v praksi zelo široka in odvisna od presoje vsakega konkretnega primera in okoliščin posebej. Vsakokrat posebej je namreč treba oceniti, ali je konkretno delo, ki ga opravlja delavec, takšne narave, da obstaja večja nevarnost nastanka poškodb, oziroma ali je delavec pri svojem delu izpostavljen večji nevarnosti in tveganjem za nastanek nezgode, kot je to navadno. Najpogosteje je pojem nevarne stvari povezan z različnimi stroji, napravami, aparaturami, inštrumenti itd., katerih uporaba in delo z njimi pomeni večjo nevarnost nastanka poškodbe. Prav tako so pri nevarnih dejavnostih (kakršna so npr. dela na višini, pod zemljo, na železnici, v kamnolomu, delo s kemikalijami, stroji itd.) pogoji dela povezani z večjo stopnjo nevarnosti nastanka poškodb.    

Primeri iz prakse: 

-         Delodajalec objektivno odgovarja delavcu za škodo, ki mu je nastala na delu, ko je delal na krožni žagi. Žagarska dejavnost s krožnimi žagami predstavlja dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, zlasti pa za delavce, ki morajo krožno žago uporabljati pri svojem delu. Zato delodajalec delavcu odgovarja za nastalo škodo objektivno, ne glede na krivdo (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/1999).

-         Delavec se je poškodoval pri delu v podjetju, ko je prekladal deset kilogramov težke kovinske kose. Ti so bili mastni in spolzki, prav tako rokavice, s katerimi je delal. Na tleh so bile črepinje, ki se jim je hotel izogniti. Pri tem mu je kovinski kos padel na nogo in delavec se je poškodoval. Sodišče je odločilo, da je v takih okoliščinah prekladanje kovinskih kosov nevarno, ker kljub potrebni pazljivosti ni mogoče izključiti nevarnosti, da kovinski kos spolzi iz rok in pade. Zato delodajalec delavcu odgovarja za škodo objektivno. Poleg navedenega je delodajalec v konkretnem primeru tudi krivdno odgovoren, ker so bila tla neočiščena in so na tleh ležali drobci stekla. Delovno okolje je bilo tako neurejeno, delodajalec pa bi moral delavcu zagotoviti brezhibno delovno okolje. Ker tega ni storil, je podana tudi krivdna odgovornost delodajalca za nastanek škode delavca (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 326/2000).

-         Delavec se je poškodoval pri strokovno zahtevnem delu na stružnici, pri katerem je zaradi vrtljivosti pogonskih enot in obdelovancev povečana nevarnost nastanka škode. Zaradi povečane nevarnosti stvari – stružnice - delodajalec objektivno odgovarja za škodo, nastalo delavcu pri delu, ne glede krivdo. Poleg tega je sodišče v postopku nadalje ugotovilo, da je do nesreče delavca in nastanka škode prišlo tudi po krivdi delodajalca, ker stružnice ni pravilno namestil: postavljena je bila preblizu stene, zaradi česar je bilo ovirano delo z obdelovanci (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 104/98).

-         Delavec se je poškodoval pri padcu z lestve. Sodišče je v postopku ugotovilo, da delo na višini širih metrov na nezavarovani lestvi predstavlja delo s povečano nevarnostjo, zaradi česar delodajalec odgovarja delavcu za nastalo škodo objektivno (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 502/2002).

-         Delavec se je poškodoval, ko je deblo bukve padlo na zasnežen in strm teren. Sodišče je ocenilo, da je delo gozdnega sekača tvegano in nevarno delo, zaradi česar delodajalec odgovarja za nastalo škodo objektivno, ne glede na krivdo.

-         Oseba se je poškodovala na izložbenem steklu trgovine, ko se je s kolesom peljala mimo in z roko zadela v del izložbenega stekla, ki je bilo počeno. Sodišče je ugotovilo, da je bila izložba trgovine v celoti steklena, da se stekli izložbenega okna ne končujeta v stiku na robu, ampak eno steklo gleda čez stik za 15 cm, da je bil ta del stekla počen, da konec stekla ni bil vidno označen (na primer s trakom) in da trgovina stoji v središču mesta, kjer je velika frekvenca ljudi. Zato je sodišče presodilo, da je počeno steklo, ki sega v zračni prostor prek izložbe, torej v prostor, ki ga vsakodnevno prehodi večje število ljudi, nevarna stvar. Lastnik trgovine zato odgovarja oškodovancu za poškodbo objektivno (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 255/2001).

-         Armaturna mreža, deponirana na transportni poti v slabo osvetljenem skladišču, predstavlja nevarno stvar, zato delodajalec objektivno odgovarja oškodovancu za poškodbo, ki mu je nastala ob padcu čez armaturo (sodba Višjega sodišča v Celju CP 284/1991).  

3. Soodgovornost delavca za nastanek škode 

Delavec lahko s svojim neprimernim oziroma napačnim ravnanjem pri delu pripomore k nastanku nezgode in svoje poškodbe. Takrat je za nastanek škode v določenem deležu soodgovoren in torej odgovarja skupaj z delodajalcem. Delež odgovornosti delodajalca se zmanjša za toliko, kolikor je delavec sam pripomogel k nastanku škode. Do kolikšne (sorazmerno zmanjšane) višine odškodnine je delavec upravičen, je torej odvisno od tega, kakšen je njegov soprispevek k nastanku škode oziroma kolikšna je njegova sokrivda. O soodgovornosti delavca govorimo, ko pride do poškodbe delavca na delu zaradi krivdnega ravnanja delodajalca, pa tudi v primeru nastanka škode delavcu zaradi opravljanja nevarne dejavnosti in torej objektivne odgovornosti delodajalca. 

Primeri iz prakse: 

-         Delavec se je poškodoval med obratovanjem stroja za mešanje betona, ko je z roko segel več kakor 10 cm v notranjost betonskega mešalca, v katerem so nameščene lopatice in ga želel očistiti. Sodišče je ugotovilo, da betonski mešalec sam po sebi ni nevarna stvar, saj zaradi načina obratovanja v normalnih okoliščinah ne predstavlja povečane nevarnosti. Vendar pa mešalec ni imel na svojem ustju nameščene zaščitne mreže, s katero bi bila izključena možnost seganja v odprtino in med lopatice stroja. Ta okoliščina predstavlja krivdno odgovornost delodajalca, ki ni poskrbel za varno delo delavca. Po drugi strani pa je sodišče ugotovilo, da je delavec ravnal nepazljivo in neodgovorno, ko je hotel mešalec očistiti med njegovim delovanjem. Glede na svoje življenjske izkušnje, posebej pa glede na svoje izkušnje pri gradbenih delih bi se delavec moral zavedati, da je nevarno posegati v notranjost betonskega mešalca med njegovim obratovanjem. Odgovornost za nastanek škode je torej obojestranska: delodajalec je opustil dolžni nadzor nad zagotovitvijo varnega obratovanja stroja, delavec pa je ravnal lahkomiselno. Sodišče je razsodilo, da je odgovornost delodajalca za nastanek škode 60-odstotna, soodgovornost delavca pa 40-odstotna (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 348/2002).

-         Delavka se je poškodovala, ko ji je spodrsnilo na vlažnih kovinskih stopnicah, ki so bile namenjene transportnim delavcem v podjetju, ki pa so jih uporabljali tudi drugi delavci za prihod na delovno mesto. Delodajalec ni ne ustno ne pisno in ne z opozorilnimi napisi prepovedal uporabe teh stopnic za druge namene kot za transportne delavce ob nakladanju in raztovarjanju blaga. Delodajalec tako ni uredil nič, da nepoklicani delavci ne bi uporabljali obravnavanih stopnic, zaradi česar je sodišče presodilo, da odgovarja krivdno za nastalo nezgodo delavke. Vendar pa je sodišče nadalje ugotovilo, da je k nesreči pripomoglo tudi ravnanje delavke, ki je vedela, katera pot in s tem kateri prostori so namenjeni prihodu delavcev na delo in z njega. Uporaba bližnjice po nevarnih stopnicah vsekakor ni v skladu z dolžnostjo delavca, da tudi sam na delu ravna ustrezno pazljivo. Zakon o varstvu pri delu namreč terja tudi od delavca aktiven odnos do varnega dela in skrbnost za lastno varnost. Varno ravnati na delu ni samo skrb in dolžnost delodajalca, temveč tudi delavca. Sodišče je zato štelo, da je delavka soodgovorna za nastanek nezgode, in sicer, da je njen prispevek k nastanku škode prav tolikšen kot delodajalčev. Odločilo je, da sta delodajalec in delavka odgovorna vsak 50-odstotno (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 612/1999).

-         Delavka se je poškodovala, ko je skušala pobrati termometer, ki ji je padel na tla. Pri tem je segla pod stroj, ki ji je stisnil desno nadlaket. Pretežni del odškodninske odgovornosti pri navedeni nezgodi zadene delodajalca, ki dela ni organiziral tako, da bi bila zagotovljena varnost. Zaradi tekočega traku in norme je morala delavka hiteti, pri tem pa so manjkali termometri. Podjetje ni zagotovilo smotrnega odlaganja prostih termometrov, ki jih je sodelavka vračala oškodovanki, in je te pomanjkljivosti odpravilo šele po nesreči. Zaradi delodajalčeve kršitve varnostnih predpisov je podana njegova krivdna odgovornost. Toda to delavke ni rešilo dolžnosti, da tudi sama skrbi za svojo varnost pri delu. Poseg z roko pod delujoči stroj pomeni hudo neprevidnost. Delavka je imela opravljen izpit iz varstva pri delu, pred nezgodo pa je že pobirala termometer izpod stroja, vendar s palico. Nevarnosti se je torej zavedala, saj je v prejšnjih primerih ravnala previdneje. S svojim neprevidnim ravnanjem je znatno prispevala k nastanku nesreče. Sodišče je ugotovilo njeno 20-odstotno sokrivdo, 80 odstotkov krivde za nastanek nezgode pa je prisodilo delodajalcu (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 296/1999).

-         Delavec se je poškodoval, ko je sam popravljal nevaren stroj. V obravnavanem primeru delodajalec objektivno odgovarja za nastanek nesreče, ker je imetnik nevarnega stroja. Hkrati pa je njegova odgovornost tudi krivdna, ker se je njegov stroj pogosto kvaril, delavcem pa je določil normo, ki ni upoštevala zastojev zaradi okvar stroja. Poleg tega delodajalec ni poskrbel, da bi kvalificirane osebe nemudoma popravile stroj, hkrati pa je zaradi nedoseganja norme delavce "kaznoval" z 20-odstotnim odbitkom pri plači. S svojim ravnanjem je delavce tako rekoč silil, da so si sami pomagali ob zastojih v proizvodnji in popravljali stroje. Po drugi strani pa bi delavec moral opravljati delo s takšno pazljivostjo, da bi varoval svoje življenje in zdravje. Svojemu neposrednemu vodji bi bil moral takoj prijaviti vsako pomanjkljivost ali okvaro stroja, ki bi lahko pri delu ogrozila njegovo varnost. Delavec tako za ceno doseganja norme ne bi bil smel kršiti varnostnih predpisov in ogroziti svoje varnosti. Po eni strani je torej ugotovljen obstoj objektivne in krivdne odgovornosti delodajalca, po drugi strani pa soodgovornost delavca za svoje neprevidno ravnanje. Sodišče je ocenilo, da znaša odgovornost delodajalca za nastanek nezgode 80 odstotkov, soprispevek delavca pa 20 odstotkov (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 333/1997).   

Sklep:  

Do zmanjšanega števila delovnih nezgod in poškodb delavcev in posledično odškodninskih zahtevkov ter dolgotrajnih sodnih postopkov med delavci in delodajalci bo prišlo, ko si bodo za to sočasno prizadevali tako delodajalci kot delavci, pri čemer je:

-         pomembno, da delodajalci skrbijo za varno in brezhibno delovanje svojih naprav in strojev, da delavcem zagotavljajo varno delovno okolje in pogoje dela ter njihove pravice iz delovnega razmerja,

-         delavci pa morajo pri svojem delu ravnati skrbno in odgovorno, paziti morajo na svojo lastno varnost in upoštevati pravila in predpise s področja varnosti pri delu.       

---

Uporabljeni viri: 
Obligacijski zakonik (Uradni list RS 83/2001) Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS 42/2002) Sodna praksa: judikati Vrhovnega sodišča RS