Odrinjeni kapital slovenskega gospodarstva

prof. dr. Jože Ramovš: »Moramo doumeti, da starejši niso konkurenca. Z medgeneracijskim sodelovanjem lahko le pozitivno dopolnjujejo delovni proces.«

Nekdanji komisar Evropske unije za delo, socialne zadeve in enake možnosti (med leti 2004 in 2010) dr. Vladimir Špidla, je leta 2005 izdal takrat morda še nekoliko futuristično Zeleno knjigo o odzivu na demografske spremembe in jo naslovil s preroškim naslovom Nova solidarnost med generacijami. V njej z jasno analizo in formulacijo problema premajhne rodnosti in podaljšanja življenjske dobe s konkretno vizijo odgovarja na prihajajočo demografsko krizo v Evropi in predlaga možne rešitve. Staranje evropskega prebivalstva bo postalo velik problem trga dela in pokojninskega sistema, je takrat zapisal Vladimir Špidla. Zato moramo pravočasno najti načine prilagajanja, ki naj bi šli v smeri daljšanja delovne dobe s postopnim izstopanjem starejših ljudi iz trga dela ter postopnim vstopanjem mladih nanj, je bila njegova osnovna zamisel.

Manj tekmovanja, več sodelovanja

Evropske države bi se morale bolj posvetiti premišljenemu vlaganju v človeški kapital. Začetek delovne kariere oziroma zaposlitve naj bi bila premišljena kombinacija izobraževalnega dvigovanja poklicnih kompetenc ter ustvarjanje družine in lastnega gospodinjstva. Staranje prebivalstva še ne pomeni tudi avtomatični upad njihove delovne sposobnosti, ampak se tudi ta podaljšuje. Tudi zato, ker so delovni postopki zaradi napredka tehnologije fizično manj zahtevni kot nekoč. Delo bi bilo potrebno na globalni ravni razumno porazdeliti, izključiti bi morali tako povzdigovan tekmovalni model poslovanja ter se bolj posvetiti sodelovanju. Staranja prebivalstva ni mogoče rešiti v enem podsistemu, na primer v pokojninskem sistemu, ampak se je treba problema lotiti s celovitimi prijemi. Demografsko krizo je mogoče reševati s krepitvijo vsesplošne solidarnosti, sploh pa z večjo solidarnostjo in sodelovanjem med generacijami, je razmišljal Špidla.

Tri faze kariere

»Razen v nekaterih evropskih državah, ki so delno začele delati v skladu z omenjenimi smernicami, so zamisli Zelene knjige v glavnem zamrle. Deloma zaradi gospodarske krize, predvsem pa zaradi premalo politične volje in sposobnosti pravočasnega prilagajanja družbenim razmeram. Tisti, ki Špidlov načrt (deloma) izvajajo, ugotavljajo, da se obnese. Mladi naj bi se tja do 35. leta posvečali izobraževanju, ustvarjanju družine, osamosvajanju gospodinjstva, na trg dela pa bi medtem vstopali postopoma, s polovičnim delovnim časom. Tako ne bi iz čistega šolanja in ne dovolj praktično pripravljeni kar naenkrat padli v delovni proces, kjer nato do dobre učinkovitosti potrebujejo še leta prilagajanja in nabiranja izkušenj. Z razmeroma že urejenimi izobraževalnimi, družinskimi in eksistenčnimi razmerami bi se nato lahko delovni karieri maksimalno posvečali naslednjih 20, 25 let, po približno 60. letu pa bi začeli postopoma izstopati s trga dela. Delali bi polovičen delovni čas, ali le nekaj ur na dan oziroma pozneje, v višji starosti, nekaj ur na teden, in svoje izkušnje prenašali na mlade. Starejši imajo že veliko poslovnih povezav, poznajo raznovrstne trike in prijeme, res pa so pri težjih delih manj okretni, morda tudi težje sledijo tehnologiji. Vsekakor pa so dragoceni mentorji mlajšim; v dveh letih jih s svojim znanjem lahko naučijo in jim pokažejo toliko, kot bi sami morda potrebovali desetletje in več. Tako mladi postanejo prej polno učinkoviti, torej tudi dobičkonosni, saj prihranijo leta za nabiranje izkušenj. Zelena knjiga je lahko še danes ustvarjalen odgovor na gospodarsko in demografsko krizo ter učinkovit način povezovanja generacij,« pojasnjuje prof. dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka, inštituta za gerontologijo (veda o staranju) in medgeneracijsko sožitje.

Negativne plati »samozadostnosti«