Odpust dolga

Dolžnik je s svojim pravočasnim ukrepanjem upniku rešil premoženje, kateremu je grozilo uničenje zaradi požara. Slednji je bil za njegova dejanja hvaležen, zato je dolžniku zagotovil, da od njega ne bo terjal obstoječega dolga, ki je nastal na podlagi posojilne pogodbe. S takšno ponudbo se je dolžnik povsem strinjal. Ali lahko upnik kljub navedenemu zagotovilu zahteva poplačilo terjatve? 

V navedenem primeru govorimo o odpustu dolga, ki ga ureja Obligacijski zakonik. Izjava volje je glavni temelj nastanka določenega obligacijskega razmerja, tako je z izjavo volje mogoče vplivati tudi na obstoječe pravno razmerje. Sama izpolnitev obveznosti je v interesu upnika in slednji se lahko izpolnitvi tudi odreče. Namen instituta odpusta dolga je v tem, da se upniku omogoča odločanje o izpolnitvi, ki ne posega v dolžnikov interes. Upnikov namen pri odpustu dolga je praviloma naklonitev premoženjske koristi dolžniku, vendar pa slednjemu, podobno kot pri darilu, le te ni potrebno sprejeti. Pri tem velja opozoriti, da je od upnikove volje odvisna konkretna vsebina odpusta dolga v smislu, ali želi dolg odpustiti deloma ali pa v celoti.

 

Odpust dolga nastane s sporazumom upnika in dolžnika, torej ima pravno naravo dvostranske pogodbe. Ta pogodba je nujno neodplačne narave, saj je bistven namen upnika, da ne želi prejeti dolžnikove izpolnitve. Poudarjanje neodplačne narave pogodbe je pomembna zaradi upoštevanja predpostavk za pravno veljavnost posla. Tako je pomembna zmota v nagibu – če na primer upnik odpusti dolg iz hvaležnosti, je dopustno izpodbijanje odpusta dolga, če se kasneje izkaže, da dolžnik ni opravil tistega, kar je po mnenju upnika glavni razlog oziroma podlaga za darilo.  

Odpust dolga je neoblična pogodba, ki nastane že s sporazumom obeh strank, ne da bi bilo potrebno voljo izjaviti v posebni obliki. Slednje velja tudi za primere, ko je za veljavno sklenitev posla potrebna zakonsko določena oblika. Do odpusta pride že s tem, ko upnik izjavi svojo voljo, da želi odpustiti svoj dolg in dolžnik takšno naklonitev sprejme. Izjava upnika mora biti jasna in nedvomno usmerjena na posledico. Na drugi strani pa dolžniku ni potrebno izrecno izjavljati, da sprejema odpust, zadošča že to, da po upnikovi izjavi pokaže, da nima več namena izpolniti obveznosti. Sam učinek odpusta dolga nastane v trenutku, ko je dosežen sporazum. V tem trenutku ugasne upnikova terjatev in preneha dolžnikova obveznost izpolnitve.  

Pri odpustu dolga dejansko govorimo o pravnem prenehanju pravice in ne zgolj o spremembi civilne obveznosti v naturalno. Navedeno pomeni, da v primeru, če dolžnik po samem odpustu dolga vseeno izpolni obveznost, izpolni nekaj, kar nima nobene pravne podlage in iz navedenega razloga lahko zahteva vrnitev izpolnitve po pravilih o neupravičeni obogatitvi. 

PRAVNI VIR:
Obligacijski zakonik (UL RS 83/2001)