Odpravnina ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi

Ob prenehanju pogodbe o zaposlitve so delavci v nekaterih primerih upravičeni do izplačila denarnega nadomestila - odpravnine. Za to možnost se lahko dogovorijo v pogodbi o zaposlitvi ali pa jim pravico do izplačila daje zakon. Nekatere vrste odpravnin so z vidika davčne zakonodaje in zakonodaje s področja prispevkov za socialno varnost obravnavane ugodneje kot druge. To pomeni, da se ob izpolnjevanju predpisanih pogojev ne vštevajo v davčno osnovo in od njih ni treba obračunavati in plačati prispevkov. Posebno obravnavo v Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-1) in Zakonu o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) imajo odpravnine, ki so izplačane v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR).

V tem članku se bomo omejili na odpravnine, izplačane zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi:
- zaradi poslovnega razloga ali
- zaradi razloga nesposobnosti ali
- zaradi operativnih razlogov.

Definicija in vloga odpravnine 

 

Odpravnina pomeni enkratno izplačilo ob prenehanju delovnega razmerja zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistveno pri tem je, da ne gre za sporazumno prekinitev ampak za prekinitev iz razlogov na strani delodajalca. Namen odpravnine je zagotoviti odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost. Hkrati odpravnina pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu. Na to kaže že dejstvo, da je delodajalec ni dolžan izplačati, če to varstvo zagotovi delavcu na drug način: z ustrezno zaposlitvijo pri drugem delodajalcu ali z dokupom delovne dobe (na podlagi katerega lahko delavec uveljavlja pravice iz pokojninskega ali drugega obveznega zavarovanja). Z uvedbo obveznega izplačila odpravnine ob določenih pogojih je zakonodajalec želel doseči porazdelitev bremena v zvezi s presežnimi delavci med delavce, delodajalce in državo. (1)