Odpovedni roki

Vprašanje: »Ker smo v preteklosti že imeli težavo, ko so zaposleni nenadoma prekinili delovno razmerje, bi zdaj to področje bolje uredili. Zanima me, koliko sploh znašata najkrajši in najdaljši odpovedni rok?« 

Glavni namen odpovednega roka je varstvo strank pred nenadno spremembo pogodbenega razmerja. Če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, ima delavec že po mednarodnih pravnih aktih pravico do razumnega odpovednega roka ali do ustreznega nadomestila zanj, saj se s spremembo delovnopravnega statusa spremeni tudi delavčev socialni položaj. Če odpoveduje pogodbo delavec, pa lahko nastane škoda delodajalcu, saj potrebuje določen čas, da izgubljenega delavca nadomesti.

Po veljavnem zakonu o delovnih razmerjih (ZDR) je najkrajši odpovedni rok v primeru, da pogodbo o zaposlitvi odpoveduje delavec, 30 dni. S pogodbo o zaposlitvi ali s kolektivno pogodbo pa je lahko dogovorjen tudi daljši odpovedni rok, vendar ne daljši od 120 dni. Ker je teže nadomestiti izgubo bolj kvalificiranih oziroma višje izobraženih delavcev, so ustrezno zanje v kolektivnih pogodbah dogovorjeni odpovedni roki, daljši od 30 dni.

Sicer pa je treba v zvezi z odpovednim rokom opozoriti še na 29. člen zakona, ki določa obvezne sestavine pogodbe o zaposlitvi in v skladu s katerim je v pogodbi o zaposlitvi treba določiti dolžino odpovednega roka. Določeno pa je tudi, da se lahko stranki pogodbe o zaposlitvi glede tega vprašanja sklicujeta na kolektivno pogodbo.