Odpoved delovnega razmerja

Miha je veljal za enega tistih tipičnih povzpetniških »frikov«. Mladenič, ki si je kapitalizem razlagal precej po svoje, je odprl svoj d.o.o., v okviru katerega se je ukvarjal z vsem živim – od prodaje avtomobilov do gradbeništva. Njegov načrt je bil jasen – obogateti ne glede na ovire. Posle je širil levo in desno, čeprav večina njegovih projektov ni bila niti dobro domišljena niti pripravljena. Prvo leto je zaposlil pet ljudi, drugo leto še šest, tretje leto je njegovo podjetje zaposlovalo že štirinajst delavcev. Zgled uspešnega podjetnika, boste rekli. Počakajte še malo …

 

Na drugi strani mesta je mladi ekonomist Sašo odprl d.o.o., katerega glavna dejavnost je bila svetovanje na področju investicijskega vlaganja. Njegov »modus operandi« je bil povsem drugačen od Mihovega. Bil je delaven in racionalen. Zavedal se je, da uspeh ne pride čez noč in da zanj poleg trdega dela in dobrega poslovnega načrta potrebuje tudi nekoliko sreče.

 

Potem je prišlo recesijsko leto 2009. Mihu so se njegovi načrti začeli podirati kot hišica iz kart. Posli nikakor niso šli in njegovih štirinajst delavcev je ostalo skoraj brez dela. Podjetje se je znašlo globoko v rdečih številkah. Kaj storiti? Miha, ki je bil znan po tem, da ga etika in morala nikoli v življenju nista niti oplazili, je takoj našel »genialno« rešitev: »... naprej bom polovico delavcev po hitrem postopku odpustil, potem bo pa že nekako šlo ...,« je fantaziral.

 

 

A to seveda ni šlo tako gladko, kakor si je zamislil. Zaposleni imajo namreč tudi svoje pravice, ki jih varujejo pred brezobzirnimi odpovedmi – takimi, kakršne si je zamislil Miha.