Odgovornost družbenikov izbrisanih družb

Avtor: Darinka Sfiligoj | Objava: 07.10.2004

Ali družbenik gospodarske družbe ali druge oblike podjetja, ki se ni dokapitalizirala v zakonsko določenem roku in je bila iz registra izbrisana po uradni dolžnosti, odgovarja za dolgove izbrisane družbe? V katerih primerih odgovarja in katere so njegove odgovornosti?

Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) v 580. členu določa, da so se obstoječe družbe in druge organizacijske oblike podjetij in organizacij morale uskladiti z določbami ZGD-ja (glede ustanovitvenih aktov in osnovnega kapitala) do 31. maja 1994. Družbe, ki navedene uskladitve v roku niso izvedle, je sodišče po uradni dolžnosti razpustilo in izbrisalo iz registra.

Kaj se zgodi z dolgovi teh družb?

ZGD v 6. odstavku 580. člena določa, da družbenik v d.o.o.-ju oziroma podjetnik kapitalske družbe v zasebni lastnini odgovarja upnikom za obveznosti izbrisane družbe. Gre za neomejeno složno odgovornost družbenikov, katerih družba se iz registra izbriše brez razpustitve v smislu določil 3. poglavja Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod). Družbeniki odgovarjajo z vsem svojim premoženjem, saj po določbah ZFPPod-a velja domneva, da so družbeniki izbrisane družbe podali izjave, da prevzemajo obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Rok, v katerem lahko upniki uveljavljajo izpolnitev obveznosti izbrisane družbe od njenega družabnika, je eno leto od objave izbrisa družbe iz registra (4. odstavek 27. člena ZFPPod-a).

Večje število pobudnikov je v začetku leta 2002 na Ustavno sodišče podalo pobude za preizkus ustavnosti posameznih določb ZGD-ja in ZFPPod-a, ki se nanašajo na odgovornost družbenikov za dolgove izbrisanih družb; navajali so, da sta omenjena zakona z določbami nedopustno posegala v njihove ustavne pravice ter bistveno poslabšala njihove položaje. Zatrjevali so, da so številni postali družbeniki zato, ker ni bilo druge izbire (na primer z zamenjavo certifikatov za deleže družb, z zamenjavo premalo izplačanih plač za deleže družb in drugega) ali se niso zavedali, da so postali družbeniki družbe, in si niso tega niti želeli niti niso vedeli za sodelovanje pri upravljanju take družbe. Bili so nepravi oziroma nedejavni družbeniki. Ustavno sodišče je pobudam delno ugodilo in z odločbo št. U –I-135/00-77 (objavljena v Uradnem listu RS št. 93/2002) odločilo, da se določbe ZGD-ja in ZFPPod-a, ki določajo odgovornost družbenikov za dolgove izbrisanih družb (to je 6. odstavek 580. člena ZGD-ja ter 4. in 5. odstavek 27. člena ZFPPod-a) razveljavijo, če se nanašajo na tako imenovane »pasivne družbenike«.

Po razlagi ustavnega sodišča gre v teh primerih za družbenike, ki niso vplivali na delovanje družbe, zlasti na njeno finančno poslovanje, in zato tudi niso mogli vplivati na njeno uskladitev po določilih ZGD-ja. Pasivni družbeniki po odločitvi Ustavnega sodišča tako ne odgovarjajo za obveznosti izbrisane družbe. Obveznosti plačila morebitnih dolgov izbrisane družbe prevzemajo le tako imenovani »aktivni družbeniki«, to so družbeniki, ki so dejavno in vplivno sodelovali pri poslovanju družbe. Ustavno sodišče v obrazložitvi svoje odločitve nalaga sodiščem, da morajo v posameznih postopkih, v katerih upnik terja poplačilo dolga izbrisane družbe od družbenikov, upoštevati vlogo posameznega družbenika v družbi - ali je družbenik vplival na to, da ni prišlo do uskladitve družbe z ZGD-jem, ali je imel možnost dejavno sodelovati v družbi, kako so bila razmerja med družbeniki urejena z notranjimi akti družbe, kolikšen bi moral biti delež posameznega družbenika v dokapitalizaciji družbe in tako dalje. Dokazno breme, da družbenik ni bil dejavni, temveč nedejavni družbenik, je v postopku pred sodiščem na strani družbenika in ne upnika. Družbenik sam mora v postopku dokazati, da je bil na primer njegov položaj v družbi tak, da ni mogel vplivati na njene poslovanje in dejavnosti. Dokazati mora svojo »nezakrivljeno nedejavnost«, saj se v primeru, da družbenik pri poslovanju družbe zavestno ni sodeloval in je odločitve prostovoljno prepuščal drugim družbenikom, ne bo mogel izogniti obveznostim. Če bo družbenik v postopku zgolj posplošeno zatrjeval, da ga na primer drugi družabnik ni obveščal o vodenju družbe ali da je bil prepričan, da je drugi družbenik dokapitaliziral družbo, in se ni dejavno vključeval v poslovanje družbe, ker ga to ni zanimalo, to njegove odgovornosti za dolgove družbe ne bo izključilo.

Zgledi iz prakse

1. Davčni urad je izdal sklep, da se davek, ki je bil z odločbo naložen v plačilo gospodarski družbi, prisilno izterja od družbenika, ker je bila družba zaradi nedokapitalizacije izbrisana iz registra, odgovornosti izbrisane družbe pa se po zakonu prenesejo na družbenike kot osebno odgovorne. Družbenik je pri Upravnem sodišču vložil tožbo, s katero je predlagal, da se odločitev davčnega organa odpravi. V tožbi je med drugim navajal, da ni vedel, da dokapitalizacija družbe ni bila vpisana v sodni register, saj je po njegovem mnenju ustrezne akte podpisal. Sodišče je tožbi ugodilo po uradni dolžnosti in naložilo davčnemu organu, da mora v ponovnem postopku ugotoviti (v smislu odločbe Ustavnega sodišča), ali je družbenik odgovoren za obveznosti družbe in ali je izvršba zoper njega upravičena. Pri tem bo organ moral ugotoviti, ali je družbenik vplival na uskladitev družbe po ZGD-ju in ali mu je mogoče očitati neskrbnost pri izpolnjevanju družbeniških obveznosti. Šele po navedenih ugotovitvah bo organ lahko presodil, ali družbenik res odgovarja za obveznost izbrisane družbe (odločba Upravnega sodišča U 881/2001 z dneva 27. 3. 2003).

2. Upnik je s tožbo zahteval od drugega družbenika plačilo dolga izbrisane družbe, kar pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da sta bila družbenika dva in da je v spornem obdobju, ko je nastala terjatev, prvi družbenik sprejemal vse poslovne odločitve v družbi, da se o njih ni posvetoval z drugim družbenikom, temveč ga je le občasno seznanjal s svojimi že uresničenimi odločitvami. Drugi družbenik je v obravnavanem obdobju tudi večino časa delal v Nemčiji. Sodišče je ugotovilo, da drugi družbenik, medtem ko je nastala obveznost družbe do upnika, ni bil dejavni družbenik, pač pa je bil dejaven prvi družbenik. Odločilo je, da drugi družbenik ne odgovarja za obveznost izbrisane družbe. Odločitev prvostopenjskega sodišča je potrdilo tudi Višje sodišče (sodba Višjega sodišča v Kopru I Cpg 169/2003 z dneva 1. 4. 2004).

3. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je družbenik dolžan poravnati dolg izbrisane družbe. Ugotovilo je, da bi družbenik v postopku moral dokazati, da je bil njegov položaj v družbi tak, da ni mogel vplivati na preprečitev izbrisa družbe iz registra, da je bil torej nedejavni družbenik. Tega v postopku ni dokazal in tudi ne bi mogel, ker je bil med nastankom izterjevanega dolga edini družbenik družbe. Oprostitev odgovornosti za obveznosti družbe lahko v določenih primerih dosežejo le nekateri, nikoli pa vsi družbeniki iste družbe. Vsaj en družbenik v družbi bi namreč lahko preprečil uradni izbris družbe iz sodnega registra tako, da bi bodisi družbo pravočasno uskladil z določbami ZGD-ja bodisi predlagal uvedbo postopka razveljavitve ali stečaja kot oblike prenehanja družbe. Ker tega ni storil, je sodišče družbo izbrisalo iz sodnega registra po uradni dolžnosti, za njenega družbenika pa se šteje, da je podal izjavo, da prevzema obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti izbrisane družbe. Odločitev prvostopenjskega sodišča je potrdilo tudi Višje sodišče (sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 376/2004 z dneva 5. 5. 2004).

4. Sodišče je s pravnomočno sodbo odločilo, da gospodarska družba upniku dolguje določen znesek. Predlagana je bila izvršba, ker pa je bila pozneje ta družba izbrisana iz sodnega registra, je bil izvršilni postopek ustavljen. Upnik je v zvezi z isto terjatvijo vložil novo tožbo proti družbeniku izbrisane družbe, ki pa ni bila potrebna. Sodišče bi namreč dovolilo izvršbo tudi proti družbeniku (torej tistemu, ki v izvršilnem naslovu – sodbi - ni označen kot dolžnik), če bi upnik z javno listino dokazal, da je terjatev na podlagi zakona z družbe prešla na družbenika (to bi bil lahko na primer sklep o izbrisu družbe iz registra). Za pravnomočno ugotovljeno terjatev družbe namreč kot pravni naslednik odgovarja družbenik, ki je odgovoren za dolgove družbe. Družbenik bi v primeru izvršbe imel možnost vložiti ugovor, da obveznost ni prešla nanj (12. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ-a), in v nadaljnjem pravdnem postopku to tudi dokazati v smislu odločbe Ustavnega sodišča (sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 219/2002 in II Ips 208/2002 , oba z dneva 8. 5. 2003).

Pravni viri:
-         Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99, 54/99-ZFPPod, 36/2000 – ZPDZ C, 45/01, 59/01-pop., 93/02-odločba US, 57/04);
-         Zakon o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS 54/99, 110/99, 93/02);
-         Odločba Ustavnega sodišča U –I-135/00-77 (Uradni list RS 93/2002);
-         judikati Vrhovnega in Upravnega sodišča ter Višjega sodišča v Kopru in Ljubljani.