Od zamisli do lepšega sveta

Nekaj informacij z »različnih ravni«.  

Pred dnevi sem slišal oceno, da je trenutno najboljša gostilna v Mariboru »Srečni slon«, ki jo je odprla neka Angležinja in pripeljala indijske kuharje. Gre sicer za neko standardno predstavo Angležev, kaj si ljudje želijo – kamor Angleži stopijo, tam  zrastejo indijske restavracije -, a zanimivo je, da nekdo iz Anglije misli, da je indijska restavracija priložnost tudi v Sloveniji.  

Potem sem srečal prijatelja arhitekta in ta se mi je pohvalil, da se »veliko dogaja«. Skratka, gradi se, za razliko od prejšnjega desetletja, pravi. In tudi drugi prijatelj arhitekt je vesel, ker dela načrte za neko novo fakulteto.  

V Ljubljani bomo dočakali dva stadiona. Enega prenovljenega, Plečnikovega, in enega novega. Obe zgodbi pa sta rezultat podjetniškega prijema. Kdo bi si pred nekaj leti mislil, da lahko posameznik pomembno sooblikuje javni prostor, kot to napoveduje podjetnik Joc Pečečnik, ali da lahko podjetniško navdahnjeni župan ustvari nekaj, kar je javnost čakala tako dolgo.  

V Izzivu nekdanji slovenski veleposlanik v Srbiji in zdaj strateški svetovalec Borut Šuklje govori o gradnji novega cestnega omrežja, ki bo povezalo Zahodni Balkan; vertikala bo segala od Madžarske do Makedonije in še en krak v Podgorico, velika hrvaška cesta bo povezana z Albanijo, povezali pa bodo še Baltik in Jadran (Ploče). Potem so tu še železniški projekti, pa vodna pot med Rotterdamom in Črnim morjem. Energetski del tega dogajanja napoveduje naftovode in plinovode.  

Pričakovanja naraščajo, veje optimizem. Toda, kdo pravzaprav gradi optimizem? Optimizem gradijo podjetniki različnih formatov med seboj. Od velikih investitorjev, do vseh drugih, ki se s časom vklopijo v dogajanje. Začne se z upanjem, zamislimi in pričakovanjem podjetnikov.

Ozemlje, ki je pred desetletjem tako žalostno označilo Evropo, postaja kraj priložnosti. Pomemben element tega dogajanja je sprejemanje tujega kapitala. Že Hrvati so s svojo avtocesto v Dalmacijo pokazali, kako se da hitro veliko narediti, ker so se odprli Francozom. Za velikimi infrastrukturnimi projekti v Zahodnem Balkanu bo seveda stala Evropa in vrsta zasebnih investitorjev. A k temu kapitalu bodo prišli še mnogi, nacionalne, lokalne ali individualne dimenzije.  

In na koncu še majhno vprašanje. Ko bomo čez ne vem koliko let občudovali vse te spremembe, kakšne restavracije bodo stale na robu teh investicij? Bodo Angleži prišli sem z indijskimi restavracijami ali bo v Angliji več restavracij z balkansko hrano?