Od hlodovine do visoke mode

S številnimi nakupi in prevzemi v 90-ih je Francois Pinault iz PPR ustvaril giganta, ki pa je postal (pre)velik, (pre)okoren in neobvladljiv.

Pod dežnikom PPR oziroma Kering, ki je v 40-odstotni lasti korporacije Artemis, v kateri je zbrano premoženje družine Pinault, so združene blagovne znamke slovitih imen, kot so Gucci, Balenciaga, Saint Laurent, Alexander McQueen, Stella McCartney in Puma.

Francois Pinault, Bretonec, ki je postavil temelje modni multinacionalki, bo kmalu praznoval 77. rojstni dan. Pred desetletjem se je umaknil iz aktivnega vodenja podjetja in večino svojega časa namenil umetnosti. Leta 1963, ko je ustanovil Pinault Group, pa se je ukvarjal s prodajo hlodovine in izdelkov iz lesa. Po četrt stoletja uspešnega poslovanja je Francois Pinault začel pogledovati po novih priložnostih. Prvo je izkoristil leta 1990, ko je kupil proizvajalca in distributerja električne opreme CFAO, sledilo pa je desetletje številnih nakupov in združitev, preko katerih je vstopal na številna nova področja, vse od distribucije farmacevtskih izdelkov do verig trgovin s pohištvom in pisarniško opremo.

Vojna torbic

Potem, ko je poskusil vse mogoče, je stopil še na parket visoke mode. Leta 1999 se je italijanska blagovna znamka Gucci, ki sta jo vodila Domenico del Sole in modni oblikovalec Tom Ford, znašla tik pred sovražnim prevzemom. Napad je vodil Bernard Arnault, prvi mož največjega svetovnega podjetja za luksuzne izdelke LVMH, ki je v nekaj tednih na borzi kupil 36 odstotkov prestižne italijanske blagovne znamke. Gucci, ki ni hotel postati le ena izmed blagovnih znamk pod okriljem LVMH, je našel rešitev iz zanke, Francoisa Pinaulta, princa na belem konju, ki je bil z Arnaultom pripravljen prekrižati meč v boju za luksuzno nagrado.

Po prvih korakih, v katerih je Pinault kupil 44-odstotni delež Guccija, z izdajo novih delnic pa dosegel, da se je LVMH-jev delež zmanjšal s 36 na 20 odstotkov, se je začel boj, ki je znan tudi kot vojna torbic. Nič glamuroznega ni bilo v bitki, ki se je na očeh javnosti odvijala dve leti in pol in v kateri sta tekmeca uporabila vsa sredstva in zvijače, ki so jima bile na voljo - med drugim sta drug drugega tožila zaradi obrekovanja, Arnault pa je kupil dražbeno hišo Phillips, da bi nagajal Pinaultu, ki je bil preko družinskega podjetja Artemis lastnik dražbene hiše Christie´s. Spor sta pripeljala vse do sodišča, na koncu pa so mir prinesla sedemmesečna tajna pogajanja, v katerih je Pinault dobil Guccija, Arnault pa velikodušno finančno povračilo za petinski delež v podjetju, ki mu je ostal od prvih korakov sovražnega prevzema.

Gucci je z novim lastnikom in denarjem dobil tisto, kar je potreboval: sredstva za razvoj in nove nakupe. Pod okriljem PPR je danes tako 13 luksuznih modnih blagovnih znamk. Že v letu 1999 je Gucci na primer kupil blagovni znamki Yves Saint Laurent in Sergio Rossi, zadnja pa sta v zadnjih mesecih pod Guccijevim oziroma PPR-ovim dežnikom pristala kitajska blagovna znamka nakita Qeelin in britanska luksuzna znamka oblačil Christopher Kane.