Obračun DDV po plačani realizaciji

Odločitev zavezanca za obračunavanje DDV po plačani realizaciji temelji na posebnostih poslovanja, poslovnih interesih in odločitvi posameznega davčnega zavezanca za DDV. Zakon o davku na dodano vrednost (131. člen) omogoča davčnim zavezancem, identificiranim za namene DDV, uporabo posebne ureditve obračuna DDV po plačani realizaciji, če davčni zavezanec skupaj s povezanimi osebami v zadnjih 12 mesecih ni presegel 400.000 evrov obdavčenega prometa (brez DDV in prodaje osnovnih sredstev) in ni verjetno, da bo ta znesek presegel v naslednjih 12 mesecih. Davčni zavezanci, ki uporabljajo plačilo DDV po plačani realizaciji, morajo hraniti račune najmanj 10, za nepremičnine pa 20 let.

Poleg vrednostne omejitve morajo davčni zavezanci za DDV izpolnjevati tudi dodatne pogoje. Davčni zavezanci za DDV namreč smejo začeti uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji na prvi dan katerega koli svojega davčnega obdobja, če:
• so predložili vse obračune DDV, ki so jih bili dolžni predložiti, in so plačali vse zapadle obveznosti iz naslova DDV,
• niso bili pravnomočno obsojeni zaradi storitve kaznivega dejanja ali bili kaznovani za hujši prekršek v zvezi z DDV,
• v obdobju 12 mesecev pred prehodom na posebno ureditev po plačani realizaciji niso uporabljali posebne ureditve,
• v svojem knjigovodstvu zagotavljajo izpolnjevanje pogojev za uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji,
• so vsaj 15 dni pred začetkom uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji obvestili pristojni davčni urad o davčnem obdobju, v katerem bodo začeli uporabljati posebno ureditev.

Če davčni organ iz obvestila davčnega zavezanca ali drugih podatkov, ki so mu na razpolago, ugotovi, da obstaja sum zlorabe posebne ureditve po plačani realizaciji, ali če mora preveriti točnost in popolnost podatkov v obvestilu, lahko davčnim zavezancem začasno, največ za dva meseca, prepove uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve odločbe davčnega organa.