Objektivna odgovornost podjetnikov

Nedavno je neki gospod tožil podjetnika, ker si je poškodoval roko, medtem ko je odpiral velikanska kovinska vrata, ki so vodila s podjetnikovega dvorišča na javno cesto. Ker naj bi bila vrata slabo vzdrževana, so se snela iz nosilcev in ga poškodovala. Ko je podjetnik izvedel za tožbo, se je samo nasmejal, češ, vrata so stara in stranke morajo biti pazljive, ko jih odpirajo. Prepričan je bil, da za strankino poškodbo ne more odgovarjati, saj ni bilo podane njegove krivde. A se je motil. Strankin odvetnik je na sodišču uveljavljal podjetnikovo objektivno odgovornost in tožbo tudi dobil. Podjetnik je plačal nekaj tisoč evrov odškodnine.

 

V odškodninskem pravu objektivna odgovornost velja za nekakšno izjemo pravila. V skladu s splošnim pravilom odškodninsko odgovarja zgolj oseba, ki je deliktno sposobna in se ji dokaže krivda. Krivda pa je podana, kadar tisti, ki naj bi povzročil škodo, to stori bodisi namenoma bodisi iz malomarnosti. Kadar krivde ni, tudi odškodninske odgovornosti ne more biti.

 

 

Vendar to pravilo velja le načelno. V odškodninskem pravu namreč obstaja posebna oblika odškodninske odgovornosti, v skladu s katero lahko določeni subjekti odgovarjajo za škodo ne glede na njihovo krivdo. Tako, denimo, starši objektivno odgovarjajo za škodo, ki jo povzročijo njihovi otroci, mlajši od sedmih let. Država objektivno odgovarja za škodo, povzročeno s terorističnimi dejanji. Prav tako lahko za škodo objektivno odgovarja, kdor se ukvarja z nevarno dejavnostjo, oziroma je imetnik nevarne stvari. Podjetnik, ki se ukvarja z gradbeništvom, tako objektivno odgovarja za škodo, ki nastane delavcem pri delu na višini. Podjetnik, ki upravlja smučišče, objektivno odgovarja za škodo zaradi poškodb pri padcih zaradi okvarjene sedežnice.

 

Pri objektivni odgovornosti je namreč bistvena zaščita posameznika, ki je izpostavljen nevarni stvari oziroma dela pri podjetniku, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Pravo šteje, da mora oseba, ki upravlja nevarno stvar, oziroma se ukvarja z nevarno dejavnostjo, odgovarjati strožje, kot bi sicer. V zgornjem primeru je denimo sodišče presodilo, da je upravljanje z masivnimi kovinskimi vrati nevarna dejavnost, zato je podjetnik objektivno odgovarjal, čeprav mu ni bilo mogoče očitati krivde.

 

Imetnik nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti se sicer lahko oprosti objektivne odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz vzroka zunaj njegovih moči in njihovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti, ali ga odvrniti. Prav tako ni objektivno odgovoren, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odvrniti.