Nujne spremembe v Slovenija, d.o.o.

Direktor podjetja »Slovenija, d.o.o.« ugotovi, da se razmere na trgu slabšajo oziroma zaostrujejo. Podjetje se bo moralo tem spremembam prilagoditi – ali pa ga več ne bo. Ker je direktor to podjetje podedoval po stašrih, je nekako sentimentalno navezan nanj in bi rad naredil vse, da bi obstalo. Zaradi tega najame skupino svetovalcev, ki naj poiščejo rešitev za podjetje. Direktor se zapre v svoje prostore in s svetovalci dneve in dneve burno razpravlja. Zaposleni ugibajo, kaj se dogaja. Stvar jih malo skrbi, ker imajo občutek, da bi tudi oni imeli kaj za povedat, pa jih nihče nič ne vpraša. Direktorja so namreč že velikokrat slišali razlagat, da so delavci predragi, a o tem imajo svoje mnenje. Menijo namreč, da ima direktor še veliko »rezerve« pri organizacijskih prijemih, pa ves čas išče vzroke za probleme v drugih in ne v sebi.

 

Čez čas zaposleni opazijo, da se direktor več ne pogovarja s svetovalci, ti modrujejo kar sami. In pride dan, ko kar glavni svetovalec skliče zaposlene in jim razloži, kakšne ukrepe je predlagal direktorju. Zaposleni bi sicer radi kaj vprašali tudi direktorja, a ta je na službeni poti. Jasno, objektivne okoliščine. Torej, glavni svetovalec razloži, da je problem v tem, da hočejo trije podšefi pobegnit na Slovaško, ker jim tam zaradi drugačnega davčnega sistema obljubljajo višjo neto plačo. Ni drugega, kot da uprava razdeli vsem zaposlenim nove pogodbe o zaposlitvi, v katerih bodo sicer vsem jamčili enake plače, vendar bodo faktorji, ki se jim reče »globalizacijski« - po domače povedano, gre za različna zaokroženja navzgor in navzdol (od besede globus, torej krogla) – dosegli to, da bodo podšefi dobili nekaj več. Glavni svetovalec sicer takoj potolaži vse zaposlene, da so pripravili celoten paket rešitev, ki bo dosegel, da bodo ostali tisto, kar jim bodo vzeli globalizacijski faktorji, dobili do pikice natančno povrnjeno skozi kilometrino, bonitete in druge dodatke.

 

Po daljšem spraševanju glavni svetovalec prizna, da bonitete in drugi dodatki na letni ravni morda vendarle ne bodo pokrili vso razliko, toda tudi za to je pripravljena rešitev: na koncu leta bodo vse te razlike pokrili s posebnimi novoletnimi nagradami, imenovanimi »lizike«. Predlog sprememb je skratka popoln. Tisti, ki jih je treba motivirati, bodo imeli občutek, da so blazno zaželeni, a hkrati bodo tudi vsi drugi dobili enako kot prej.

 

Pa se po tej poučitvi v bife usedeta dva zaposlena. Šef prodaje Marko in šef proizvodnje Igor. In razpravljata. In prideta do sklepa, da bosta ob prvi priložnosti direktorju predlagala drzno misel: kaj če bi za začetek direktor vendarle poenostavil samo neke nemogoče zanke v delovanju vodstva, predvsem pa bi načel pogovor o tem, kako bi v nekaj letih podvojili prodajo oziroma uspeh na trgih.

 

Toda Marka in Igorja zajame dvom. Ali je to sploh pametno? Kaj pa če tudi direktor, čeprav se malo drži po strani, veruje v to, da je treba sprejeti ta čudežni sistem paketov? Da veruje, da bo ta paket sam bo sebi podvojil prodajo? A se v Marku in Igorju zbudi iskrica upanja: pa saj direktor ni naiven, ne more verjeti v čudeže ...  Raje počakajva malo, da se žogice umirijo, si rečeta.

 

To bi bilo še najbolje, menita Marko in Igor. Kajti potem bi lahko vsi skupaj stvari malo prespali in ko bi se zbudili, bi se najprej vprašali, kaj pravzaprav hočemo.

 

---

Preberite si še:
- Reforme!
- Vabljivo, a kislo jabolko reform