Novi izzivi za podeželje

Če je bilo do nedavna večino intelektualnih storitev iz različnih razlogov mogoče opravljati le v nekaterih središčih, danes informacijska in komunikacijska tehnologija ponujata priložnost, da se določene vrste storitvenih dejavnosti razvijajo in opravljajo zunaj urbanih središč. Ta selitev dela na dom pomeni veliko priložnost za podeželje. To je lahko tudi tisto podeželje, ki ga v Sloveniji običajno istovetimo kar s kmetijstvom, ko gre za spodbude za razvoj podeželja.  

Protislovja ob vstopu v EU 

Te spodbude, mimogrede, so postala glavna tema tudi ob vstopu Slovenije v Evropsko skupnost. Že doslej je velika večina denarja za razvoj podeželja šla kmetom oziroma ustanovam, ki podpirajo kmetijstvo. Vstop v EU kmetijstvo izpostavlja še bolj, saj mu odmerja kar polovico proračunskega kolača EU (40 milijard evrov). To je seveda skregano z zdravo pametjo, če upoštevamo, da sredstva niso razvojno usmerjena, in z Bolonjsko deklaracijo, ki govori o čisto drugačnih prioritetah in ciljih Evropske skupnosti (da naj Evropa postane do leta 2010 najbolj konkurenčno in dinamično gospodarstvo na svetu, temelječe na družbi znanja).  Razlogi za takšno stanje so gotovo različni: kmetijski lobiji so izredno močni, strah pred različnimi oblikami nepokorščine kmetov, samozadostnost in nepodjetniško obnašanje celotnega sektorja. Dodati je treba, da ni idej, ni volje za iskanje novih razvojnih idej.  

 

Čas za razvojno prestrukturiranje  

 

Vse kriči po razvojnem prestrukturiranju podeželja! Pa se bojim, da je to področje »v lasti« ozkih skupin, ki so jim pojmi, kot so tržno gospodarstvo, mednarodna konkurenčnost, podjetništvo, kakovost, iskanje tržnih niš, še vedno precej oddaljeni.   Skrajni čas je že, da se odpravi zaprtost tega področja, da se odprejo vrata novim idejam in novim nosilcem razvoja podeželja z drugačnimi in novimi znanji. Ti nosilci pa ne smejo ostati osamljeni bojevniki z mlini na veter, temveč so le inovativni del razvojne koalicije okolja, ki si bo morala zastavljati dolgoročne cilje, tudi z upoštevanjem pričakovanih sprememb v kmetijski politiki EU (in lastnem udejstvovanju za spremembe). Takšna kot je slednja zdaj, namreč dolgoročno ne bo vzdržala.  

Kakšna naj bo slovenska vas prihodnosti?  

 

Naj bodo sinonim te vizije ostareli kmetje na malih kmetijah z nerazvito infrastrukturo? Zaprašene ceste, po katerih cisterne prevažajo vodo v poletnih sušnih mesecih, traktor in delovni stroji, smrad gnojnice, avtobusna postaja in cerkev z župnijo, ki jo žarometi ponoči idilično postavljajo v središče dogajanja, kamor se mlajši potomci vračajo le za praznične dni in po ozimnico? Ali pa si je mogoče zamisliti vas prihodnosti kot križanje in srečevanje bolj tržno naravnanih kmetijskih dejavnosti s storitvenimi, kjer nov utrip vasi dajejo mlade družine, ki so v »domačem« okolju odkrile tudi večjo kakovost življenja.  

Ob vseh novih podjetniških pobudah za razvoj dopolnilnih dejavnosti dodajam še predlog, naj informacijska družba oziroma družba znanja pride tudi vas. Mladi, ki se po končanem šolanju vračajo domov, bodo lahko novi nosilci znanja in drugačnega razvoja. Nove tehnologije omogočajo delo na daljavo, hkrati z nastopanjem na širšem trgu ob sočasnem življenju v domačem okolju, razmeroma neokrnjeni naravi z novimi možnostmi in izzivi za razvoj!  

Ne vem, kakšna naj bo vizija posamezne vasi in podeželja. To sliko prihodnosti si bodo morali naslikati prebivalci sami in je nihče ne more vsiljevati. Vem pa, da ravno ta trenutek, ki ga živimo, kriči, da si odgovorimo na to vprašanje in nato sledimo tej viziji. Prepričan sem, da razvoj podeželja pomeni enega ključnih projektov Slovenije.