Nogomet - najpomembnejša postranska stvar

O nogometu lahko pišemo zgolj kot o igri presežnikov. Je pač najbolj priljubljena športna panoga, v kateri se obrača največ denarja. V zadnjih nekaj letih je tako tudi v Sloveniji. To je najlepše vidno na tekmah reprezentance, ko je “bežigrajska razvalina” zapolnjena do zadnjega kotička, na tribuni za pomembneže pa je na vsaki tekmi tudi veliko politikov. Na čelu s predsednikom Milanom Kučanom. Tudi prek nogometa se pač lahko pohvalimo, da se približujemo razviti Evropi, razvitemu svetu. Le redki so moški, ki ga nikoli niso igrali, še redkejši tisti (in mednje sodijo tudi predstavnice nežnejšega spola), ki jih nogometna igra sploh ne zanima.

Nogometna igra je v Slovenijo prišla z Dunaja, ki je bil takrat glavno mesto avstro-ogrske monarhije, kamor smo sodili tudi Slovenci, in iz Prage, s katero smo bili kulturno povezani. Prve nogometne čevlje in pravo usnjeno žogo je leta 1909 iz Prage prinesel Stanko Bloudek, vnet pristaš nogometne igre.
Srednješolski nogomet si je hitro poiskal pot izven šolskih okvirov, nastali so prvi nogometni klubi – kot prvi Hermes. Pomemben mejnik je 9. maja 1911, ko je bil v restavraciji Roža ustanovljen prvi slovenski “futbalski” klub Ilirija. Tedaj se je namreč začela intenzivnejša razvojna pot slovenskega nogometa. Ob obisku praške Slavije leta 1913 so odigrali ilirjani tudi tekmo in jo izgubili z 0 : 10. Spoznali so, da je za uspeh potreben sistematičen trening. Nogometno zvezo so ustanovili sedem let pozneje, istega leta pa je bilo na sporedu tudi prvo prvenstvo. Po drugi svetovni vojni so najboljši slovenski klubi (Olimpija, Maribor, Kladivar, Nafta, Aluminij, Koper, Izola, Slovan) igrali v jugoslovanskih ligah. Vrsta odličnih nogometašev je med leti 1920 in 1990 branila državne barve. Največ mednarodnih tekem, 46, pa je odigral Brane Oblak.

S slovensko samostojnostjo se je osamosvojil tudi slovenski nogomet. Po pričakovanjih je bila naša državica premajhna in prerevna, da bi lahko na evropski ali celo svetovni ravni igrala vidnejšo vlogo. Do pravega preobrata, tudi slovenske pravljice, pa je prišlo po koncu svetovnega prvenstva leta 1998, ko je za krmilo izbrane vrste segel (nekdaj izjemni igralec in borec) Srečko Katanec. Slovence je leta 2000 popeljal na prvo evropsko (v Belgiji in na Nizozemskem) in čez dve leti tudi na svetovno prvenstvo )na Japonskem in v Južni Koreji).

Komu je namenjen nogomet

Podobno kot večina iger z žogo je tudi nogomet na rekreativni ravni namenjen tako rekoč vsem, bolj in manj spretnim (izjema so ljudje z okvarami srca in nekoliko težjimi poškodbami hrbtenice, ki jim fizični napor, ki ga tovrstna dejavnost zahteva, okvaro ali poškodbo lahko le poslabša). Že najmlajši se hitro naučijo nekaterih vragolij, ki jih sicer uganjajo njihovi starejši, dostikrat profesionalni kolegi. Mladi fantje (in vse pogosteje tudi dekleta) se z nogometom srečajo v šolah, kjer je ponavadi aktivni del interesnih dejavnosti, nogomet pa se seveda pogosto igra tudi po končanem obveznem pouku. Rekreativne skupine lahko znanje in sposobnosti preizkušajo na ravni tako imenovanih področnih (trim) lig, ki se v popoldanskih urah delovnih dni (največkrat ponedeljek, torek, sreda in četrtek) igrajo v vseh večjih slovenskih mestih. Seveda je nogomet igra kontakta, kljub vsemu pa do resnejših poškodb pride zelo redko. Izjema so seveda različne odrgnine, ki pa jih pač večina vzame v zakup.

Prostor

Nogometna igrišča (za mali nogomet) so v Sloveniji zelo razširjena. Pa tudi večina dvoran je za rekreativno igranje nogometa (lahko tudi na manjše gole) povsem primernih. Je pa tudi res, da v nekaterih dvoranah nogometa ne dovoljujejo. V Ljubljani za Bežigradom je tako zrasel prvi balon z igriščem, namenjenim zgolj za igranje malega nogometa (ŠC Triglav), podobna naj bi zaradi velikega povpraševanja kmalu zrasla tudi v drugih slovenskih mestih. Dejstvo, da velikost ne igrišča ne ustreza tekmovalnim zapovedim, pa še zdaleč ne pomeni, da je to pri rekreativni vadbi moteče. Nogomet pa je mogoče vaditi tudi, če za to nimate ustreznega nasprotnika. Dovolj je že dvojica - eden v golu in drugi, ki strelja. Vaja pač dela mojstra.

Je pa v Sloveniji vse bolj priljubljena tudi nekoliko prirejena igra nogometa, tako imenovani fun ball, pri katerem so trije igralci v polju po vzoru na ročni nogomet z vrvjo povezani med sabo. Vsako leto poleti so tako na sporedu turnirji po vsej Sloveniji, zmagovalci letošnjega pa so si za nagrado celo ogledali tekme slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji in na Japonskem.

Priprava

Pred igranjem nogometa moramo poskrbeti za pripravo telesa na fizično dejavnosti. Srčni utrip je pač treba spraviti na primerno raven (okrog 120 udarcev na minuto) za začetek igre. Primerno moramo ogreti predvsem mišice nog, pozabiti ne smemo na stegenske mišice, gležnje in kolena. S samo pripravo na dejavnost delujemo preventivno, možnost poškodb pa precej zmanjšamo. Predvsem rekreativci vse pogosteje pozabljajo na pomembnost raztezanja in umiritve po športni dejavnosti. Mišice se tedaj počasi sproščajo, srčni utrip se umirja, vsemu pa sledi družabni del (morebiti tudi s kozarcem piva v roki).

Oprema

Za igranje nogometa v osnovi potrebujemo športno obutev, majico s kratkimi rokavi (lahko tudi dolgimi rokavi, če ste vratar) in kratke hlače (trenerka za vratarja). Potrebno je seveda še ustrezno igrišče, pozabiti pa ne smemo tudi na žogo. Cena športnih copat je odvisna od kakovosti, a je zelo primerno obuvalo (tako za mali kot veliki nogomet) moč dobiti že za 10.000 tolarjev. Nogometni športni copati z ustreznim podplatom ščitijo kolena pred večjo obremenitvijo, nekoliko manj kot teniški ali košarkarski pa ščitijo tudi pred stranskimi obremenitvami (predvsem gležnja), zato so nekoliko nižji. Obuvala, namenjena hoji ali teku, za igranje nogometa niso primerna, saj ne dajejo ustrezne zaščite stopala. Cene žog so vse nižje, primerno za igranje na asfaltu (ali v dvorani) je moč kupiti že za 5000 tolarjev. Nogometni goli so sicer skorajda v vsaki športni dvorani, postavljeni pa so tudi na zunanjih betonskih igriščih v okolici.

Drugi stroški

Igranje nogometa na zunanjih betonskih igriščih seveda ne pomeni dodatnega finančnega stroška. Vendar pa je za igranje nogometa v zimskih mesecih dvorano treba najeti. Cena najema je različna, ponavadi pa med 5000 in 10.000 tolarji na uro. Če na primer vadite enkrat tedensko, to znese največ 40.000 tolarjev mesečno. Ker je v rekreacijski skupini ponavadi vsaj deset članov (mali nogomet se ponavadi igra s petimi - 4+1, ali šestimi igralci - 5+1), to znese največ 4000 tolarjev na člana. Dodaten strošek pa so tudi pristopnine za igranje v rekreacijski (trim) ligi. Za letošnje leto je bila tako pristopnina 32.000 tolarjev (sezona traja aprila, maja, junija, septembra in oktobra).

Učinki vadbe na podjetnika/podjetnico

Igranje nogometa skrbi za vzdrževanje celotnega telesa. Obremenjene so namreč tako spodnje kot tudi zgornje okončine. Združujemo pa tri vidike gibanja: hojo, teke in skoke. Žogo pa za nameček še brcamo, jo vodimo in si jo podajamo. Ker je pri nogometu pomemben kolektivni značaj, si lahko znotraj igre vsak najde sebi primerno raven intenzivnosti. V igri smo lahko bolj ali manj aktivni, seveda pa imamo tudi možnost počitka na klopi za rezervne igralce. Seveda pa z ustrezno dejavnostjo svojo fizično pripravljenost venomer izboljšujemo.

Usklajenost med vadbo in zaposlenostjo

Dejstvo je, da sodobni podjetniki le težko najdejo čas za rekreativno dejavnost. Vendar pa je po drugi strani nujno potrebno del časa nameniti skrbi za razvoj telesa. Pri iskanju termina za rekreacijo nam je lahko v oporo podatek, da so naše telesne in umske sposobnosti na vrhu dnevnega bioritma med 10. in 13. ter 18. in 20. uro. Seveda pa je moč v dvoranah, pa tudi na tistih zunanjih igriščih, ki so osvetljena, igrati celo do 24. ure. Še posebej v poletnih mesecih odsvetujemo igranje med 12. in 16. uro, ko je temperatura ponavadi še previsoka.

Motivacijski vidik

Nogomet je tekmovalna panoga - tekmujemo z nasprotnikom (moštvom), lahko tudi sami s seboj. Igramo ga lahko na različnih ravneh zahtevnosti, pri čemer dosežemo različne učinke. Pri zahtevnejši vadbi razvijamo vitalne in telesne sposobnosti, krepimo tudi tekmovalnost in sodelovanje med igralci znotraj moštva. Na nižji ravni pa je nogomet prijetno druženje, s krepitvijo prijateljskih vezi med nastopajočimi. Prek igre pa tudi spoznavamo, da so porazi pač sestavni del življenja in se z njimi naučimo živeti.