»Nič ne pade z neba, je treba delati!«

Matevž Slokar: »Ves čas sem nosil v sebi željo, da bi delal tako, da bom lahko s tem pomagal drugim.«

Zametke poslovne žilice je kazal že veliko prej, recimo takrat, ko je kot otrok za 100 tolarjev pobiral žoge na nogometnem igrišču, denar pa investiral v krompirček. Pozneje, ko je začel igrati nogomet, je spoznal dinamiko timskega dela, v dramski skupini pa se je naučil sproščeno nastopati v javnosti in razvijal sposobnosti komunikacije. Po končani osnovni šoli se je zaradi družinskega posla vpisal na prometno šolo, ki jo je naredil z levo roko. Šolanje je nadaljeval na fakulteti za pomorstvo in promet, kjer je študiral transportno logistiko. V prvem letniku fakultete je s prijatelji izvedel festival njokov, ki ga je obiskalo kar 5000 ljudi. Bil je vodja uspešne ekipe, spoznal prve prijeme marketinga, potem pa zagrizel v knjige, saj je želel izvedeti še več o trženju, psihologiji in pozneje tudi duhovnosti. »Knjiga, ki me je res spremenila, je bila Bogati očka, revni očka. Navdihnil me je tudi ustanovitelj blagovne znamke Virgin Richard Branson s knjigo Kako sem izgubil nedolžnost; obe priporočam v branje vsem mladim. Ko sem bral te in druge podobne knjige, sem dojel, da je treba delati za zabavo in ne za denar. S to idejo sem se prebudil v podjetništvo,« pravi Matevž Slokar.

Od bureka do restavracije

Najprej je želel odpreti bar in prodajati burek. Iz te ideje je v kratkem času v rodni Ajdovščini zrasla znana restavracija Dama. Sprva je imel prostor borih 60 kvadratov, z mini kuhinjo in sedišči za 35 obiskovalcev, pozneje pa je Dama zrasla v veliko, svetlo restavracijo z dnevno ponudbo zajtrkov, kosil in odličnega vina. »Po poklicu nisem natakar ali kuhar in ko sem prvič stal za šankom, sem se počutil precej nenavadno. Tudi ko začneš zaposlovati, se iluzija o tem, da bodo vsi pridni in pošteni, hitro podre. Po tistem, ko je prišel k nam delati kuhar Milenko, pa je vse nekako steklo. Skupaj sva spisala prvo ponudbo za razvoz malic, in lahko si mislite, da so me, takrat pri osemnajstih, lastniki podjetij precej nezaupljivo gledali, ko sem jim ponudil svoje storitve. Sprva sem vozil dvajset malic na center za invalidno mladino, pozneje pa je število naročnikov naraslo in pripravljali smo tudi do 250 obrokov na dan,« razloži Matevž, ki se zadnje čase posveča predvsem socialnemu podjetništvu.