Neupravičena obogatitev

Z osebo A ste se s pogodbo dogovorili o skupnem vlaganju v dejavnost opravljanja določenih storitev na trgu. Osebi A izročite dogovorjeni denarni znesek, ki naj bi zadostoval za začetek opravljanja posla. Ko želite vstopiti v poslovanje tudi vi, ugotovite, da je oseba A brez vašega privoljenja glede opravljanja posla sodelovala z drugimi poslovnimi partnerji. Poleg tega vam onemogoča, da bi vi kakorkoli sodelovali pri poslovanju. Sam posel po določenem času tudi v celoti propade. Ali obstaja kakšna možnost, da izterjate vsaj svoj vložek? 

V konkretnem primeru oseba A posla očitno ni štela za skupnega, kljub sklenjeni pogodbi, saj je dejavnost opravljala sama, posle sklepala v svojem imenu in za svoj račun, vlagatelju pa onemogočala kakršnokoli sodelovanje pri upravljanju. Iz navedenega posledično izhaja, da je sama prevzela vsakršno tveganje za neuspehe posla. 

 

Vlagatelj ima v takšnem primeru možnost povračila svojega vložka sporazumno, kar pa bo v konkretnem primeru verjetno neuspešno. Iz tega razloga lahko gre po sodni poti in s tožbo zaradi neupravičene obogatitve zahteva povračilo tistega, kar je vložil v posel, ki se je kasneje izjalovil.  

Smisel dogovora je bil, da pogodbeni stranki s skupnim vlaganjem dobita možnost pridobivanja dobička. Zato je v konkretni zadevi že po naravi stvari bilo pomembno dejstvo, da bo vložek v posel omogočal pridobivanje dohodka. Vendar pa se pričakovanje pridobivanja dohodka ni uresničilo. To je podlaga za zahtevek obveznosti vrnitve po določbi tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika. Ta določa, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Oseba A se je okoristila že s tem, ko je z vložkom stopala v pravna razmerja s tretjimi, kar ji je omogočalo poslovanje in pridobivanje dobička. Dejstvo, da je bilo slednje neuspešno, gre v njeno škodo, saj partnerju ni dala nobene možnosti, da bi vplival na poslovanje. 

Pri tem gre opozoriti še na roke, v katerih je potrebno zahtevati terjatev. V navedenem primeru zastaralni rok začne teči takrat, ko se dokončno izjalovi pričakovanje - ko bi pogodbena stranka imela pravico prevzeti oziroma sodelovati v dejavnosti, pa je iz razlogov, ki izhajajo iz sfere nasprotne stranke, ni mogla. Splošni zastaralni rok za tovrstne primere je pet let. 

PRAVNI VIR:
Obligacijski zakonik (UL RS 83/2001)