|
Iskalnik:
 |
Nesporazum pri sklenitvi pogodbePogodbeni stranki se ustno dogovorita za dobavo določene količine stvari. Pri samem dogovarjanju sta obe povsem prepričani, da se dogovarjata o isti stvari, vendar pa se pri sami dobavi izkaže, da sta kljub prepričanju, da ni nobene nejasnosti o predmetu pogodbe, imeli v mislih povsem drugačne stvari. Ali je takšen dogovor mogoče šteti za veljaven in kakšne so posledice?
Obligacijski zakonik določa, da je pogodba sklenjena, ko stranki dosežeta soglasje volj, to je soglasje o vseh bistvenih sestavinah oziroma izpolnitvenih ravnanjih. O soglasju volj govorimo, ko pogodbeni stranki soglašata o naravi pogodbe, pravni podlagi in predmetu obveznosti ter o morebitnih drugih sestavinah posla. V konkretnem primeru, ko stranki ne razumeta enako predmeta pogodbe, lahko govorimo o nesporazumu. Nesporazum lahko opredelimo kot posebno obliko nesoglasja oziroma kot navidezno soglasje. Stranki sta sicer pri sklepanju posla uporabljali iste besedne znake, zaradi česar sta menili, da se njuni izjavi volj ujemata, vendar pa je problem v tem, da sta uporabljenim besednim znakom pripisali vsaka svoj pomen. Pravni institut nesporazuma urejajo tudi splošna pravila obligacijskega prava. Slednja kot sankcijo za nesporazum med pogodbenima strankama določajo, da se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena. Opozoriti še velja, da tudi v primeru nesporazuma ne moremo obiti načela vestnosti in poštenja, ki terja določene omejitve pri uveljavljanju resnične volje in varovanja interesov posamezne stranke pogodbenega razmerja. Stranke so v fazi sklepanja pogodbe dolžne pojasniti oziroma zahtevati pojasnila o vseh okoliščinah, ki lahko privedejo do nesporazuma. Če to dolžnost opustijo, se bodo v fazi izpolnitve lahko sklicevale na nesporazum le, če je mogoče objektivno opravičiti drugačno razumevanje narave pogodbe, podlage ali predmeta obveznosti.
V primeru, da je torej med strankama pogodbe nesporazum glede predmeta pogodbe na podlagi Obligacijskega zakonika velja, da pogodba sploh ni bila sklenjena. Ker pogodba ni bila sklenjena, nobena od strank seveda tudi ni zavezana, da bi pogodbo izpolnila. Ne glede na dejstvo, da pogodba ni bila sklenjena zaradi predmeta pogodbe, o katerem stranki dejansko nista dosegli soglasja, pa lahko nastane obveznost plačila škode, ki je nastala zaradi nesoglasja. Škodo bo v tem primeru dolžna plačati oseba, ki je za nastanek škode odgovorna. V primeru, da sta za nastanek škode odgovorna oba sopogodbenika, pa bo sodišče ugotavljalo stopnjo odgovornosti vsakega od njiju in za poplačilo nastale škode legitimiralo obe stranki sorazmerno z njuno odgovornostjo za nastalo škodo. PRAVNI VIR: Obligacijski zakonik (UL RS 83/2001)
|
|
