Nejavno vplivanje za interesne organizacije

Lobije in lobiranje poznajo vse sodobne demokracije, sodobno pojmovanje lobiranja pa zajema zbiranje informacij in vplivanje interesnih skupin na politične odločevalce, pravi Danica Fink - Hafner v knjigi Lobiranje in njegova regulacija.  V Sloveniji je lobiranje postalo aktualno v 90. letih 20. stoletja, ko so začele nastajati prve konzultantske organizacije, ki so se ukvarjale z lobiranjem.

 

Lobiranje je v skladu s slovensko zakonodajo »delovanje lobistov, ki za interesne organizacije izvajajo nejavno vplivanje na odločanje državnih organov in organov lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov, pa tudi na odločanje državnih organov in organov ter uprav lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil o drugih zadevah razen tistih, ki so predmet sodnih in upravnih postopkov ter postopkov, izvedenih po predpisih, ki urejajo javna naročila, in drugih postopkov, pri katerih se odloča o pravicah ali obveznostih posameznikov. Za dejanje lobiranja šteje vsak nejavni stik lobista z lobiranci, ki ima namen vplivati na vsebino ali postopek sprejemanja prej navedenih odločitev.« (Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, 14. točka 4. člena)

 

Osnovni legitimni pristopi k lobiranju so:

·   prepričevanje,

·   posredovanje podatkov,

·   priprava analiz in njihovo posredovanje odločevalcem,

·   zbiranje informacij o potekajočih napovedanih političnih procesih.

 

Na drugi strani so nelegitimni pristopi, kot so:

·   podkupovanje tako z denarjem kot materialnimi dobrinami,

·   korupcija v prikriti materialni obliki, kot je plačevanje uporabe storitev lobirancu,

·   korupcija v nematerialnih oblikah, kot je trgovanje s položaji,

·   prikrojevanje podatkov,

·   nepošteno pridobivanje in širjenje uradnih podatkov,

·   grožnje.