Navidezna resničnost je vse močnejša

V prejšnji številki Podjetnika je bilo predstavljeno slovensko podjetje Sekvenca, eno maloštevilnih podjetij pri nas, ki se ukvarjajo s področjem informacijske tehnologije, ki jo imenujemo navidezna resničnost (angleško: virtual reality, augmented reality). Gre za tako dobro prikazovanje resničnosti s pomočjo računalniške tehnologije, da to lahko prevara vse vrste človekovih čutov; ugotovimo pa, da je vid najbolj na udaru.  

Med navidezno resničnost ne štejemo tridimenzionalnega prikaza na računalniškem zaslonu in navigacije po takem prostoru. Navidezni svet podajamo v naravnih razsežnostih in ustrezno velikosti človeka. Osnovna lastnost navidezne resničnosti je ta, da v primerjavi z dvodimenzionalnimi zasloni človeka premakne iz položaja zunanjega opazovalca v osebo, ki je v središču navideznega dogajanja. S tem stare slike nadomeščamo z novimi, ki jih imamo za svet. 

Od vojaške do vsem dostopne tehnologije 

Navidezno resničnost smo izkusili že pred precej časa, ko smo s posebnimi očali v kinih prvič doživljali zgodbo neposredneje. Že dolgo tega so naglavne prikazovalnike uporabljali vojaški piloti kot pripomoček za združevanje navigacijskih in taktičnih podatkov. Z zmogljivejšimi računalniki in prikazovalniki, boljšo grafiko, razvojem optičnih vlaken in seveda napravami za 3D-sledenje so naprave za ustvarjanje navidezne resničnosti - pred kratkim domena vojske, medicine in inženirske industrije - postale dostopne vsakomur.  

Vprašanje je le, ali znamo izdelati rešitve, ki imajo uporabno vrednost, ali se zadovoljimo z atrakcijami, ki jih tehnologija omogoča; tako kot neki skandinavski profesor, ki je denimo v temi projiciral virtualno posodo za smeti, čemur so nasedli nekateri ljudje, ki so vanjo lahkoverno odlagali odpadke, zjutraj pa so imeli delavci komunalnega podjetja polne roke dela s čiščenjem in se zgražali nad početjem someščanov. 

Vsestranski navidezni predmeti 

Danes za najpreprostejše rešitve tega področja veljajo projekti, ki zgolj omogočijo, da se predmet v prostoru pojavi. Navidezne predmete si ljudje nameščajo v hiše in pisarne v obliki rastlin, slapov, kot obloge sten, ki spreminjajo svoje barve, ali kot opomnike v obliki ikon ali napisov, ki spominjajo na naloge, ali opravke. V neko nakupovalno središče so vgradili komoro z odprtino, v katero vstavimo glavo, nato pa jo lebdečo opazujemo v prostoru. Neredke so tudi 3D-projekcije blagovnih znamk in napisov ter drugih prikazov s področja oglaševanja na prostem.  

Že dalj časa navidezno resničnost uporabljajo inženirji, ki svoje izdelke projicirajo v prostor in ugotavljajo morebitne pomanjkljivosti pred izdelavo prototipov. Snovalci avtomobilov sedijo v vozilu, preden ga izdelajo, brskajo po armaturnih ploščah in drugih delih notranjosti avtomobila. Arhitektom ni več treba izdelovati fizičnih modelov, pač pa si lahko z aplikacijo Artur ali drugimi tovrstnimi rešitvami na trgu izdelajo in spreminjajo virtualne objekte ali načrtujejo prostor širšega urbanega okolja. 

Operacije prek navideznih organov 

Navidezna resničnost pa lahko ljudem poleg vizualizacije omogoča tudi rokovanje in interakcijo z računalnikom in zelo kompleksnimi podatki. To omogočajo senzorji, ki nadzirajo uporabnikove namere in so sposobni vračati odzive na dobljeno informacijo glede na podatke ki jih dobijo od uporabnika in stvari v navideznem svetu. Nekatere rešitve za medicino so tako napredne, da opravljajo kirurški poseg na določenem notranjem organu, čeprav zdravnik dejansko dela na popolnoma ločenem predmetu, ki je globinsko kopiran organ, na katerem poseg poteka. Svoje priložnosti vidijo tudi zdravilci, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem. Razmišljajo o simulacijah in svetovanju pri stresnih dogodkih, kot so lahko javni nastopi, odnos z nasprotnim spolom, pogovor s sorodniki ...    

V igro prihajajo vsa čutila 

Že uvodoma smo dejali, da je navidezna resničnost najpogosteje povezana z iluzijo vida. Lahko pa se je lotiti tudi v povezavi z drugimi človeškimi čutili. Na Univerzi za elektrokomunikacije v Tokiu, so denimo razvili napravo, s katero je mogoče virtualno izkusiti tudi občutek pitja tekočine po slamici. Raziskovalci te univerze so natančno preučili podatke o dejanskih pritiskih, vibracijah in zvokih, ki pri tem nastanejo. Občutek naj bi bil zelo resničen, napravo pa naj bi uporabili snovalci iger, kjer je navidezna resničnost vse bolj prisotna.  

Aromajet, ki jo je razvilo podjetje Pinoke, po drugi strani ponuja napravo, ki pri igranju iger oddaja primerne vonjave, take torej, ki gredo v njihov vsebinski kontekst. Navidezno resničnost skratka vse bolj uporabljajo pri snovanju iger nove dobe. Prav tako se kažejo možni načini uporabe tudi na številnih drugih področjih zabavne industrije. Predstavljajte si interaktivne gledališke igre, zabaviščne parke, igralnice ... 

Navidezni zmenki 

Navidezna resničnost je bila mišljena kot oblika interakcije med človekom in strojem. Vedno bolj pa gre razvoj tudi v smeri interakcije človeka s človekom. Se spomnite našega prispevka »Osamljeni v družbi podjetnih«? Danes nastajajo projekti, ki bodo omogočali sodelovanje več uporabnikov prek računalnikov v omrežju. Tako se lahko uporabniki z različnih lokacij srečujejo v skupnem navideznem prostoru in v njem med seboj komunicirajo. Neko podjetje že razvija zmenkarski prostor z znanimi računalniškimi aplikacijami, ki po vzoru nekaterih naprednejših zmenkarskih spletnih ponudnikov, glede na podatke poiščejo pare z največ skupnimi interesi, ki imajo domnevno največ možnosti, da se zaljubijo. Takim uporabnikom bodo prek interneta organizirali navidezne zmenke v virtualnem prostoru. 

Stoji učilna virtualna 

Pojavljajo se vedno novi projekti, ki navidezno resničnost povezujejo z izobraževanjem. Nekatere stvari je težko razumeti samo s pomočjo učbenikov. Mnogi menijo, da tiči pomanjkljivost pedagoškega procesa ravno v suhoparnem branju ali predavanju učiteljev in/ali profesorjev. Navidezna resničnost je lahko v pomoč pri izbiri besedil, zvokov, slik, zlasti pa filmov. Učenec lahko na primer drugo svetovno vojno spremlja bolj doživeto, pri učenju geografije »leti« po zemeljski obli, obišče mesta, pri učenju anatomije se premika po človekovem telesu in si ogleduje njegovo delovanje, na področju kemije si ogleduje kemijske strukture in reakcije ...  

Projekti razvoja najzahtevnejših aplikacij pa se kažejo na področju neposrednega odnosa s projektiranimi značaji. Snovalci navideznega izobraževanja vidijo svojo prihodnost v ponudbi storitev osebnih virtualnih trenerjev, ki prek spleta dajejo neposredni glas likom ali pa sami nastopajo kot pojasnjevalci ali demonstratorji.  

Veliki navidezni brat? 

Bati pa se je, da bi utegnila navidezna resničnost deliti usodo televizije. Tudi za slednjo so na začetku menili, da pomeni izjemno priložnost za izobraževanje, pa se je v resnici bolj proslavila kot promotor komercialne porabe, ki prej zmanjšuje kakovost življenja kot pa obratno. Tudi navidezna resničnost zato v sebi nosi potencial mogočnega sistema za nadzor populacij s strani korporacij in vlad.  

Navidezna resničnost je, če bolje pogledamo, še zelo nedodelana in zato ne moremo niti slutiti, v kaj se bo še razvila. Za konec naj povemo le, da je tale prispevek napisan na resničnem papirju. Res pa, da bi ga bilo mogoče projicirati v okolje ali zapisati na elektronski papir, ki postaja vse aktualnejši. A o tem kdaj drugič.

Virtualni meni v restavraciji 

MenuVista je projekt, ki gostom restavracij omogoča izbiro menijev in podmenijev s pritiskom na virtualne gumbe na mizi. Ob tem je najzanimivejše, da se z vsakim izborom gostu na praznem krožniku prikaže dobro zapečen virtualni obrok in mu s tem olajša odločitev za naročilo. Poleg tega na mizi utripajoča ikona »Start ordering« omogoča naročilo po izbiri, pritiskanje na menije in podmenije pa omogoča naročilo po meri. Sistem omogočajo nad mizami viseči projektorji ter senzorji, ki spremljajo gibe uporabnika in jih pretvarjajo v ukaze.  

Podoben je nekoliko enostavnejši sistem zelo mladega pariškega podjetja Sensitive Object, ki svoje rešitve med drugim namešča v izložbe prodajaln. Mimoidoči s svojimi kretnjami dajejo ukaze za preizkušanje izdelkov. V prodajalni z lučmi, recimo, z usmerjeno gesto proti določenemu svetilu povzročijo, da se ta prižge.