Naučite svoje otroke, da bodo podjetniki

Pred kratkim sva z znancem (recimo mu kar Janez), ki ga sicer uvrščam med uspešne podjetnike, klepetala o tem, da so najtežji pravzaprav podjetniški začetki. Znanec je iz lastnih izkušenj pritrdil, da verjame tistim statistikam, ki pravijo, da v prvih petih letih propade kar polovica novih podjetij. Ko se danes ozre nazaj, se še vedno z nemirom spominja nekaterih obdobij izpred desetih, petnajstih let. Janez priznava, da je zaradi lastne nevednosti in pogosto neumnosti nekajkrat skoraj uničil podjetje, ogrozil varnost svoje mlade družine, skoraj uničil zakon in razbil družino. Vse skupaj se je zanj in njegove bližnje dobro izteklo, saj mu zaslužki v podjetju ponujajo udobno življenje. V podjetju je že več let zaposlena tudi njegova žena. Najstarejši sin se bo vpisal na fakulteto, mlajši mu bo sledil naslednje leto, najmlajša hči pa čez štiri leta.  

Ker sva se že pogovarjala o družini, sva se dotaknila tudi teme o družinskem podjetništvu. O tej temi Janez razmišlja precej drugače kot večina slovenskih podjetnikov, ki nedvoumno priznavajo, da si želijo podjetje ohraniti v družini. Janez pravi, da bo svoje podjetje razvijal še najmanj deset let. Želi si, da bi se otroci pridružili podjetju kot podjetniki in jim ne bi bilo samoumevno, da jim zaposlitev v očetovem oziroma družinskem podjetju po nekem nepisanem pravilu že pripada. Zato Janez pravi, da bo zadovoljnejši, če se bodo otroci sami preizkusili v podjetništvu, seveda pa jim je pripravljen pomagati tako z nasveti kot tudi denarno. Pozneje lahko njegovo podjetje prevzamejo. Če bodo njihove ambicije drugačne, je za Janeza tudi prodaja podjetja popolnoma sprejemljiva možnost.

Z Janezom sva pogovor zaključila z mislijo, da bi svojim otrokom lahko veliko več dali s »podjetniško« vzgojo. Nekaj od teh znanj seveda otroci lahko dobijo v šoli, najpomembnejši pri vzgoji pa so še vedno starši (oziroma družina). V nadaljevanju si zato na hitro poglejmo Janezovo zgodbo in stvari, ki so se jih njegovi otroci pri njihovi podjetniški zgodbi lahko naučili.   

Kako se je vse skupaj začelo? 

Janez je imel dobro plačano službo v velikem podjetju, vendar mu ni bilo več všeč, da je veliko časa preživel na terenu, saj je na primer velikokrat moral kar sredi dopoldneva nenačrtovano odpotovati na drug konec Slovenije, vrnil pa se je šele zvečer. Odločil se je, da bo zamenjal službo. Kmalu se mu je ponudila priložnost, vendar tudi nova služba ni imela enotnega urnika. Delal je po dvanajst ur na dan, po enem delovnem tednu pa je bil potem naslednji teden prost. Poleg tega pa se je do delovnega mesta vozil skoraj dve uri. Janez je kmalu znova začel razmišljati o menjavi službe. Spet se mu je ponudila nova priložnost: v istem podjetju je dobil novo delovno mesto, ki pa je bilo zelo blizu domačega kraja, vendar je moral vsak drugi teden delati ponoči. Družinsko življenje je bilo popolnoma zmedeno, otroci so ga komaj poznali, saj je bil ali v službi ali pa je doma spal, ker je bil utrujen od nočnega dežurstva. Odnosi z ženo, s katero sta se prej zelo dobro razumela, so se začeli krhati. Kar naenkrat pa se je njegovo življenje spremenilo. Znanec mu je predstavil podjetnika, ki je zastopal priznanega tujega proizvajalca opreme za čiščenje talnih oblog. Janeza je pritegnila dovršenost kompleta opreme. Takoj je naročil enega od kompletov in ženi sporočil: »Odprl bom svoje podjetje za čiščenje talnih oblog.«  

»Žena seveda ni bila navdušena,« danes priznava Janez. Kako bi tudi bila, saj je novico o podjetniški odločitvi izvedela le dan po potrditvi, da je že tretjič noseča. Kljub vsemu je bil Janez prepričan, da bo njegovo podjetje zelo uspešno. Konkurence pravzaprav ni bilo, že v soseski, kjer so živeli, pa je bilo veliko hiš z umazanimi preprogami. Fotokopiral je nekaj letakov in jih raznesel po ulici. Prva naročila so začela prihajati sama od sebe. 

Janez se spominja, da je bilo to obdobje popolnoma evforično. »Delal sem po službi oziroma v prostih dneh. Sem pač manj spal.« Ker noseče žene ni hotel obremenjevati, si je kmalu med prvimi kupil mobilni telefon. Na žalost je zanj zapravil veliko denarja, zaradi hrupnega stroja med delom ga ni niti slišal, pa še prenašati okoli ga ni mogel, saj so bile tiste »škatle« prevelike in pretežke. Po nekaj mesecih je vendarle prosil ženo, ali bi prevzela pisarniška in knjigovodska opravila, zato je v domači hiši uredil majhno pisarno. Medtem ko je on čistil, je žena odgovarjala na telefonske klice in sprejemala naročila, vendar pa se je večkrat zgodilo, da je tudi on sprejel naročilo. Preden sta ugotovila, da s tem delata veliko zmedo, je minilo nekaj mesecev, medtem pa sta zaradi navidezne neresnosti izgubila nekaj strank. Janez je prihajal domov pozno zvečer. Bil je zelo izčrpan od dveh služb, ki ju je opravljal. Sanje o kakovostnejšem družinskem življenju so se že davno razblinile.   

Trdo delo prinaša tudi nagrado, mar ne? 

Janez pravi, da v življenju še nikoli ni toliko garal kot tisto prvo leto, vendar se ni pritoževal. »Imel sem sanje in poslanstvo,« pravi danes. Prvo poslovno leto je imel 20.000 takratnih nemških mark prihodkov, kar ni bilo slabo. Toda po drugi strani je imel kar 50.000 mark odhodkov (skupaj z dragim in neuporabnim mobilnim telefonom). Porabil je vse prihranke, zato je bila velika sreča, da sta oba z ženo še imela službi in še kar dobri plači, da so lahko preživeli in obdržali podjetje. Ves čas sta pričakovala, da se bodo stvari spremenile na bolje, vendar se niso. »Takrat sem se naučil, da te samo sanje in zamisli ne naredijo dobrega podjetnika,« pravi Janez. Tudi različna poslovodska znanja in veščine ne. »Na začetku še nisem vedel, kaj bi otroke naučil, da bi postali dobri podjetniki, dobro pa sem vedel, da moram otrokom povedati, česa naj - če želijo biti dobri podjetniki - NE počnejo.« 

Kaj velja privzgojiti svojim otrokom? 

Janez pravi, da po skoraj petnajstih letih podjetniških izkušenj počasi razume, česa je treba otroke naučiti, da bi morda v prihodnosti postali dobri podjetniki. Prepričan je, da je uspel v sporočilu, česa podjetnik NE počne. Ali mu je otrokom uspelo privzgojiti tudi druga štiri pravila, bo pokazal šele čas. Z Janezom sva jih skupaj povzela, in sicer kot podjetniška praktika in teoretika ter kot očeta, ki razumeta, da je projekt starševstva eden najzahtevnejših, ki si jih v življenju ponavadi spomnimo. 

Prvo pravilo: »Sprašujte o tistem, kar si zares želite.« 
Otroci ves čas nekaj sprašujejo. Velik del teh vprašanj je povezan z radovednostjo, ki je pogoj, da se ljudje sploh učimo. Čeprav nam kot staršem taka vprašanja pogosto niso všeč, smo do njih ponavadi strpnejši kot do nekaterih drugih vprašanj, ki jih kot starši dobro poznamo. Otroci nas pogosto sprašujejo: »Ali lahko gledam še eno risanko? Se lahko igram z očkovim službenim računalnikom? Ali lahko pred kosilom pojem košček čokolade?« To so vprašanja, na katera bomo kot starši najpogosteje odgovorili: »NE!« Ko se vprašanje večkrat ponovi, si starši pogosto privoščimo naslednji odgovor: »Nehaj me spraševati take neumnosti, saj veš, da bo odgovor NE.« Če smo dovolj vztrajni, bodo otroci nekega dne nehali spraševati »neumnosti«, s čimer bomo starši mogoče dobili nekaj dragocenega miru, vendar pa lahko pri otroku zatremo delček vztrajnosti, ki je v življenju za doseganje ciljev še kako potrebna. Vprašanjem, na katera pričakujejo odgovor »NE«, se bodo začeli spretno izogibati. Čeprav je tako pregovarjanje za starše lahko zelo nadležno, prinaša otrokom vrlino, ki jo bodo kot morebitni podjetniki zelo potrebovali. Razumeli bodo, da je najhuje, kar se jim lahko zgodi, odgovor NE. Le kako bo lahko nekdo dober podjetnik, če se bo bal vprašati, ali bo kdo kaj kupil od njega, prositi za posojilo ali se pogajati z drugimi podjetniki. Otroci se morajo zavedati, da odgovor NE sploh ni tako slab. Otrokom morate dovoliti, naj čim več sprašujejo, vi pa (kjer je treba) brez dodatnih komentarjev enostavno odgovorite »NE«. 

Drugo pravilo: »Naučite se načrtovati.« 

Janez pravi, da je poskušal otroke naučiti naslednje logične korake:
1) razmišljati moramo dolgoročno in natančno moramo vedeti, kaj želimo na koncu doseči,
2) vse odločitve moramo sprejemati v skladu s končnim ciljem,
3) vedeti moramo, kaj je zares pomembno in kaj je manj pomembno,

4) zapisati si moramo cilje in načrte.

Janez pravi, da se na začetku ni držal teh navodil. Kot podjetnik je deloval enostavno po navdihu. Ni imel jasne predstave in ni načrtoval. Priznava, da je v nekem obdobju zelo zanemaril svojo družino. Ko je zjutraj vstal, je imel načrte morda za tisto dopoldne, za popoldne pa vsekakor ne. Janez pravi, da je za prihodnost zelo pomembno, če otroke naučimo razmišljati. 

Tretje pravilo: »Naučite se premišljenosti.« 

Ena od najpogostejših napak je, da želijo podjetniki vse delati sami. Samo oni vedo, kako je treba stvari opraviti, zato lahko v primeru nenadne odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe posel hitro propade. Tudi Janez je deloval na ta način, zato je že prva blažja gripa skoraj uničila njegovo podjetje. Danes ve, da bi se stvari lotil drugače. Napravil bi tržno analizo, napisal poslovni načrt in začel s poslom na osnovi tega poslovnega načrta. Čim prej bi naredil sistem za razvoj in rast podjetja. Cilj podjetnikov bi moral biti, da vzpostavijo dovolj velik in močan sistem, da ga lahko kratkoročno upravljajo tudi drugi. Janez pravi, da bi moral vsak podjetnik čim prej ugotoviti, da mora delati »na« podjetju, ne pa »v« podjetju. Povedano drugače: podjetnik bi se moral ukvarjati z razvojem posla, ne pa s fizičnim opravljanjem dela. To seveda ne pomeni, da otrok ne smemo naučiti trdo delati. Nasprotno, dobrega podjetja ni brez trdega dela, vendar trdo delo, kot smo že napisali, še ni zadosten pogoj za uspeh. Naučiti otroke, da bodo znali vzpostaviti sistem za opravljanje nalog, je neprecenljive vrednosti. Naučiti jih torej moramo, da se bodo bolj zanašali na svojo pamet kot na svoje roke. 

Četrto pravilo: »Pohvale in nagrade ponavadi pridejo pozneje.«
Živimo v svetu, kjer ljudje takoj želijo veliko stvari. Največkrat jih ne skrbi, da bo za te stvari prej ali slej treba tudi plačati, zato imamo v svoji okolici veliko ljudi, ki imajo veliko dolgov, zato svoj življenjski slog podrejajo odplačevanju teh dolgov in najemanju novih posojil. Ko z leti več zaslužijo, imajo tudi vse več dolgov. Živeti za preteklost prav gotovo ni podjetniška vrlina. Otroke, ki bi lahko postali podjetniki, je treba naučiti, naj malo porabljajo in varčujejo za nagrado, ki bo prišla v prihodnosti. Tudi pohvale za trdo delo ne bodo prišle takoj, ampak bo za njih treba zelo garati. Pomembno je, da bodo prišle. Podjetništvo je predvsem delo za uresničevanje predstav v prihodnosti, ne pa za krpanje lukenj, ki so nastale v preteklosti. 

Prepričan sem, da bi drugi podjetniki, ki so hkrati tudi starši, našli še marsikaj, kar morajo sporočiti svojim otrokom. Tudi če bodo o teh stvareh začeli samo razmišljati, je ta članek že dosegel svoj namen. 

 

P.S.: Nič nismo pisali o tem, pri kateri starosti je primerno začeti. Nikakor se vam ni treba bati, da bi bilo prezgodaj. Otroško sposobnost dojemanja najpomembnejših življenjskih resnic zelo pogosto podcenjujemo.

 

· Podjetnik se NE zanaša samo na svoje trdo delo in garanje.

· Podjetnik NE ustvarja samo novih zamisli in se prepusti svoji ustvarjalnosti.
· Podjetnik se NE prepusti samo toku življenja.
· Podjetnik NE dela samo tistega, kar delajo drugi ali česar drugi ne delajo.

 

· Pozanimajte se o tistem, kar si res želite.

· Naučite se načrtovati.

· Naučite se premišljenosti.
· Pohvale in nagrade ponavadi pridejo pozneje.