Naskok na državne subvencije

Podjetnike pogosto slišimo negodovati, da bi jim morala država bolj pomagati pri poslovanju. Natančnejši pogovor pogosto razkrije, da se podjetniki ne bi branili kakšne močne finančne spodbude. Med njimi najdemo take, ki menijo, da bi jim država morala priskočiti na pomoč pri razvojnih projektih, in take, ki se jim zdi, da je država dolžna pomagati reševati in izboljševati njihova podjetja. Kot človek, ki sem se v različnih funkcijah veliko ukvarjal s podjetniki, pa že nekaj let opažam, da gre pri razpravljanju o državnem financiranju podjetij za nerazumevanje osnovnih načel državnega financiranja, to pa ponavadi spremlja še veliko neresničnih podatkov, ki krožijo med podjetniki. Zato si bomo v tem članku pogledali različne načine, kako državni denar pride v podjetje ter razložili zakonitosti in postopek prijavljanja na razpise. Sproti bomo poskušali obračunati z nekaterimi že omenjenimi neresničnimi podatki in dati čim več konkretnih nasvetov za prijavitelje na razpise za subvencije. 

Javna naročila in subvencije 

 

Najprej je treba razlikovati med javnimi naročili in subvencijami. V prvem primeru država in njene ustanove nastopajo kot kupci različnega blaga ali storitev. Po postopkih, ki so predpisani v Zakonu o javnem naročanju in vrsti drugih listin, bi morala država teoretično tako kupiti vsak list papirja in opraviti vsak telefonski pogovor. Večja javna naročila država oddaja prek javnih razpisov, tista največja morajo biti objavljena celo v evropskem uradnem listu. Manjša naročila lahko država oddaja prek poenostavljenih postopkov, ki so krajši in cenejši. Naročniki imajo pravico, da v kriterije za izbor dobaviteljev poleg cene vključijo tudi marsikaj drugega, kar naj bi zagotavljalo zmožnost ponudnika, da opravi posel ter da ga opravi dovolj kakovostno. Presoja teh kriterijev je pogosto subjektivna in zato predmet spora. Druga težava javnega naročanja je, da gre pogosto za velike in zato privlačne posle, za katere je popolnoma naravno, da vpletene vabijo v skušnjavo dogovarjanja, podkupovanja in tako naprej. Na te skušnjave na žalost niso odporni v nobenem sistemu na svetu, zato tudi ne vidim razloga, da bi bili mi izjema. Po drugi strani pa je treba povedati, da se pri Evropski komisiji že nekaj let ukvarjajo z izzivom, kako vključiti več malih podjetij med ponudnike dobrin, ki so predmet javnega naročanja. Najbolj goreči zagovorniki celo predlagajo najmanjše zadostno število javnih naročil, ki bi jih morala dobiti mala in srednja podjetja.  

Vendar, najpomembnejši poudarek tega članka niso javna naročila, ampak subvencije. Gre za transferje države podjetjem, in sicer z namenom pospeševanja določenih postopkov, na primer novega zaposlovanja, razvoja, vlaganja, izvoza in podobno.