Napake ob koncu poslovnega leta

Marsikateri manj izkušeni podjetnik se pred koncem poslovnega leta »ustraši« svojega rezultata (zlasti davčne obveznosti, ki iz njega izhaja), ne ve pa, da mu lahko pri zmanjšanju davčne osnove na zakonit način pomaga oseba, ki jo je zadolžil za vodenje poslovnih knjig. Nemalokrat ob koncu leta ukrepa na lastno pest, misleč, da si je s svojimi poslovnimi odločitvami zagotovil optimalen poslovni in davčni rezultat. Zanaša se na svojo zdravo pamet in razvito logiko razmišljanja, ki pa mu žal na področju računovodstva in davkov ne pomagata kaj dosti. V bistvu je z logiko na tem področju tako kot z intuicijo na minskem polju.

Neizkušenim podjetnikom se zgodi, da v goreči vnemi za čim ugodnejšo davčno osnovo nabavljajo osnovna sredstva, polnijo skladišče z zalogami materiala in trgovskega blaga, plačujejo najemnino za leto ali več vnaprej, plačujejo avanse dobaviteljem in se veselijo optimalnih davčnih dosežkov v lastno korist. Ko pa jim njihovi računovodje sestavijo letno poročilo in izračunajo davčno osnovo ter davčno obveznost, je njihovo presenečenje v obliki razočaranja veliko. Porabili so namreč vse zaloge denarja, morda so si ga morali celo izposoditi, stroškov oziroma odhodkov pa ni nikjer. Kljub vsem izdatkom in dolgovom bosta njihov poslovni rezultat pa tudi davčna osnova lahko še vedno zelo visoka, kar pomeni, da bodo morali plačati veliko davka, denarja za to pa ni več nikjer. Da pa je paradoks še večji, se jim lahko zgodi, da je njihov poslovni rezultat v izkazu uspeha negativen, kar pomeni, da imajo izgubo, davčna osnova pa je pozitivna, kar pa pomeni, da so od nje dolžni plačati tudi davek na dobiček.

Najpogosteje so vzrok opisanim napačnim poslovnim odločitvam tile načini razmišljanja oziroma prepričanja:

1. Prepričanje, da lastniku podjetja oziroma tistemu, ki v podjetju sprejema temeljne poslovne odločitve in sklepa pravne posle, ni potrebno poznati osnov računovodstva in davčnega sistema.

Obrazložitev
Del podjetniškega znanja obsega tudi osnovno poznavanje področja računovodstva in davkov, saj brez tega ni podjetniškega načina razmišljanja, na katerem temelji pravilno poslovno odločanje. Le tako bo podjetnik zaznal, da potrebuje pri posameznih odločitvah tudi pomoč računovodje, ki mu bo svetoval, kakšne bi bile davčne posledice pri posameznih poslih.

2. Prepričanje, da podjetje opravlja inventuro le zaradi države.

Obrazložitev
Ob koncu poslovnega leta (na dan 31. 12. ali na drug dan, določen v internem aktu) ste dolžni opraviti tudi inventurni popis vseh sredstev in obveznosti do njihovih virov. Na podlagi popisa usklajujete njihovo popisno stanje s knjigovodskim stanjem. Nekatere ekonomske kategorije pa lahko ugotavljate izključno na podlagi popisa, zato lahko takšni podatki bistveno vplivajo na višino davčne osnove, še zlasti, če izkazujete ob koncu leta zaloge proizvodov, nedokončane proizvodnje, repromateriala in trgovskega blaga, odprtih zapadlih terjatev ipd. Pozorni bodite tudi pri vrednotenju zalog lastne proizvodnje (pravilna kalkulacija).

Na podlagi seznama odprtih zapadlih terjatev boste lahko presodili, ali določenih terjatev ne boste dobili plačanih, ker so postale dvomljive ali pa sporne. V tem primeru bo lahko računovodja oblikoval popravke teh terjatev v predvideni neizterljivi višini (strošek). Tako boste zakonito zmanjšali davčno osnovo, če pa vam bo kupec plačal dolžni znesek terjatev v naslednjem obračunskem obdobju, je to za vas izredni prihodek. Če pa boste ugotovili, da je terjatev zastarala, ali pa boste prejeli sklep sodišča o njeni neizteljivosti, boste terjatev odpisali. Dokler je terjatev sporna ali dvomljiva, jo kljub temu še vedno izkazujete v bilanci stanja. Ko pa nastopijo omenjeni razlogi za odpis terjatve, pa terjatev »zaprete«, kar pomeni, da je ni več. Seveda pomeni odpis terjatve za vašega dolžnika izredni prihodek, ki ga je dolžan knjižiti v svojih poslovnih knjigah, zato ste ga dolžni (če še obstaja) o odpisu obvestiti.

3. Prepričanje, da je vseeno, če izdane in prejete knjigovodske listine ne vsebujejo vseh elementov, ki so predpisani za njihovo verodostojnost.

Obrazložitev
Računovodja lahko knjiži v poslovnih knjigah le verodostojne knjigovodske listine, iz katerih jasno izhaja, na kakšen poslovni dogodek se listina nanaša. Knjigovodska listina mora biti jasna tudi tistemu, ki ni prisostvoval pri nastajanju poslovnega dogodka. Če ni, jo je treba dodatno pojasniti na nalogu za knjiženje ali pa na sami listini. Vsebovati pa mora tudi vse elemente, ki so predpisani za listine na podlagi računovodskih standardov in predpisov s področja vodenja poslovnih knjig. Pri njihovi sestavi je potrebno upoštevati tudi določbe predpisov s področja DDV.

4. Prepričanje, da so prejemki in prihodki isto.

Obrazložitev:
Prejeti avansi so prejemki, niso pa prihodki. Prihodki nastanejo šele, ko opravimo dobavo blaga oziroma ko opravimo storitev. Enak položaj je z danimi avansi, ki so izdatki, niso pa odhodki.

5. Prepričanje, da so izdatki, stroški in odhodki isto.

Obrazložitev:
Izdatki nastanejo, ko izdamo denar. Stroški so potroški prvin delovnega procesa, med odhodke pa vštevamo le tiste stroške, ki so povezani s prodanimi zalogami blaga, gotovih proizvodov, polproizvodov in nedokončane proizvodnje.
Na praktičnem zgledu je to videti: Če plačam predujem za nabavo materiala, je to izdatek, ki še ni strošek. Ko prejmem material in ga dam na zalogo, to še tudi ni strošek materiala. Ta bo nastal šele, ko bom zaloge zmanjšal za porabljen material. Odhodek pa bo nastal, ko bom prodala izdelke, ki so narejeni iz teh materialov.

6. Pasivne dolgoročne ali kratkoročne časovne razmejitve stroškov, če nam davčna osnova ni všeč.

Obrazložitev:
Kratkoročnih in dolgoročnih pasivnih časovnih razmejitev (rezervacij stroškov) ne smemo oblikovati le zato, da z njimi zmanjšamo davčno osnovo. Pri njihovem oblikovanju moramo strogo upoštevati načelo resničnosti, previdnosti in enakomernega vračunavanja stroškov med prihodke obračunskega obdobja. Oblikovati jih tudi ne smemo za izdatke, ki so po naravi naložba (nakup, adaptacija, rekontrukcija, modernizacija osnovnih sredstev).

7. Prepričanje, da si pravna oseba lahko davčno »več dovoli« kot pa zasebnik, ki je fizična oseba, in še bi lahko naštevali.

Obrazložitev:
Časi, ko so imele zasebne pravne osebe manj inšpekcijskih pregledov kot zasebniki, so minili. Res pa je, da pri ugotavljanju obveznosti iz naslova davka od dobička pravne osebe same obračunajo davčno obveznost, zasebnikom pa obračuna (odmeri) davek od dohodkov davčni organ v postopku odmere, na koncu postopka pa izda o tem tudi odločbo.