Namizni tenis za krepkejše srce

Namizni tenis je vrsto let sodil med najbolj priljubljene športe v Sloveniji, rekreativnih igralcev pa je bilo veliko več kot zelenih miz zanje. No, v zadnjem času je nekoliko izgubil priljubljenost, saj so mnogi rekreativci raje “prestopili” k bolj atraktivnem tenisu, badmintonu in tudi squashu. Sicer je pa namizni tenis ena najkompleksnejših in najhitrejših iger z žogo. Žogica namreč dosega do 160 kilometrov na uro, pri tem pa naredi tudi 9000 obratov v minuti. Pri izvedbi udarca potuje roka s hitrostjo blizu 100 km/h. To pomeni, da sta za učinkovito igranje namiznega tenisa poleg drugih gibalnih sposobnosti potrebni izjemna hitrost igralca in dobro predvidevanje, saj so reakcijski časi igralcev zelo majhni. Človek bi se pri teh hitrostih še celo prestrašil, a le ni tako hudo, kot se zdi na prvi pogled. Naštete značilnosti se namreč pojavljajo pri vrhunskih igralcih.

“Pingpong” na Slovenskem

Leta 1924 je v Mursko Soboto prišel na počitnice študent medicine Gyori Koloman in s seboj prinesel nenavadno prtljago – okrogle lesene lopatke, prekrite z gumijem, in bele celuloidne žogice. Tako so v Murski Soboti kot prvi v Sloveniji odkrili takratno novo igro – “pingpong”. “Začeli smo kar na kuhinjski mizi, dokler ni domači mizar naredil prave mize, po vseh ''regelcih'', jo zeleno pobarval in belo obrobil,” se je tistih časov spominjal legendarni Janez Nemec. Namiznoteniška tekmovanja so se začela vrstiti, prvo uradno prvenstvo pa je bilo leta 1930 v Murski Soboti. Slovenci so priložnost dočakali na največjih tekmah, Maks Marinko pa je leta 1939 kot prvi osvojil kolajno v ekipnem delu.

Po drugi svetovni vojni razmere slovenskemu namiznemu tenisu niso bile naklonjene, premalo je bilo dvoran in rekvizitov. Do nove kolajne s SP je bilo treba čakati vse do leta 1969, ko se je iz Münchna z bronom vrnil najuspešnejši slovenski igralec Edvard Vecko. Na zlato slovenski namizni tenis še čaka in bo verjetno še dolgo. Žlahtnejše obdobje je slovenski namizni tenis doživljal na evropski sceni. Leta 1962 so Janez Teran, Edo Vecko in Ištvan Korpa osvojili zlato v jugoslovanski ekipi, šest let pozneje pa je bila nepremagljiva dvojica Vecko – Stipančič. Ko se je moškim ustavilo, so v ospredje stopila dekleta – prvo kolajno jim je leta 1976 v Pragi priborila Eva Jeler (bron med ekipami).

Samostojna Slovenija je svojo prvo priložnost dočakala leta 1992 na evropskem prvenstvu in jo dobro izkoristila. Fantje so bili 18., dekleta 15. Vrhunec je slovenski namizni tenis dosegel dve leti pozneje v Birminghamu, ko so se Gregor Komac, Robert Smrekar, Saša Ignjatovič, Štefan Kovač in Gregor Škafar prebili v prvo evropsko jakostno kategorijo, a tam ostali le eno prvenstvo. Trenutno je slovenski namizni tenis v zlati sredini evropskih držav, nov rod igralcev (predvsem evropski kadetski prvakinji Petra Dermastija in Martina Safran ter Bojan Tokič) pa obeta svetlejšo prihodnost.

Komu je namenjen

Namizni tenis sodi med športne panoge, kjer zgornje starostne meje skorajda ni. Igrati ga lahko začnemo v mladosti ali tudi v pozni starosti. Primeren je za moške in ženske, telesno pripravljene in tiste malo manj, zdrave in gibalno motene. V okviru sposobnosti ga lahko igra vsak. Priprava na igranje je kratka. Namizni tenis je varna športna panoga, z majhno možnostjo poškodb. Naše napredovanje je odvisno od motoričnega učenja. Osnovna motorika je seveda najpomembnejša. Posamezniki z dobro razvitimi gibalnimi sposobnostmi se bodo tehničnih elementov laže učili in hitreje napredovali.

Prostor

Namizni tenis ima to prednost, da ga lahko igramo tako v dvoranah kot na prostem. Pri rekreativnem igranju nam zadošča že prostor velikosti 3 krat 5 metrov. Mizo lahko postavimo na terasi, v kleti, garaži. V šolah so namiznoteniške mize (mere: dolžina 2,74 m, širina 1,52 m in višina 0,76 m) velikokrat postavljena v avlah, na hodnikih, balkonih in še kje. V ZDA poznamo tudi postavitve miz v hodnikih, kjer delavci igrajo v času opoldanskega kosila. Igranje ni odvisno od vremena. To prednost lahko izkoristimo in ga igramo, kadar se nam zahoče. Ne pozabimo pa, da je za napredovanje potreben trening in ne samo igra. Zato bo najboljše, da vadimo z več partnerji in vadbo razdelimo na trening in igro za točke.

Oprema

Namizni tenis sodi med cenejše športe, saj za igranje potrebujemo le hlačke, majico, športne copate (od 8000 tolarjev dalje) ter seveda lopar in žogico (med 130 in 450 tolarji). Skupni ne preseže 50 tolarskih tisočakov. Največji strošek je miza, ki jo je moč dobiti za 35.000 tolarjev, najdražja (Tibhar Smash) vas bo veljala petkrat toliko.

Drugi stroški

Ker je miz dovolj v šolah in dvoranah, ponavadi za igranje ni treba plačati nikakršne najemnine, kar je v mnogih drugih športih dobršen strošek. Sicer pa je višina najemnine bolj simboličnega pomena.

Učinki vadbe

Vadba, s katero izboljšamo svoje gibalne sposobnosti, je seveda različno učinkovita. Na začetku bo učinek razmeroma velik in telo se bo hitro prilagodilo vadbi. Padec učinka v nadaljevanju nas ne sme ustaviti, saj le neprekinjena vadba omogoča izboljšanje naših sposobnosti. Prilagoditev organizma namreč pogojuje uspešnost vadbe. Dlje ko bomo vadili, uporabljali primerna sredstva in obremenitve, bolj se bodo poznali učinki vadbe. Če pa ne zaznamo napredka, bo vadbo treba spremeniti, saj je očitno, da se je telo prilagodilo na določen tip vadbe.

Če želimo biti v dobri kondiciji, ni dovolj, da smo samo dobro telesno pripravljeni. Telo moramo razvijati tako, da bomo zadostili vsem merilom, ki jih postavljata tehnika in slog igranja. Samo dejstvo, da smo dobro telesno pripravljeni, še ne zagotavlja uspeha v igri. Da bi izboljšali zanesljivost osnovnih udarcev, ne bomo šli v fitnes in s pomočjo naprav vadili posnemanje udarca, temveč bomo v dvorani izboljševali zanesljivost z loparjem in žogico. Kakovost dobrega programa vadbe je specifična kondicija, ki zagotavlja premagovanje utrujenosti v igri.

Usklajenost med vadbo in zaposlenostjo

Za ljudi, ki so neprestano na delovnem mestu, se dan praviloma končuje v večernih urah. A si je namiznoteniško rekreacijo, za razliko od nekaterih drugih športov, moč privoščiti tudi čez dan. Na primer med odmorom za čas kosila. Slaba urica “pingiča” deluje kot odlična sprostitev med delovnim časom.

Motivacijski vidik

Osnovna motiviranost je zmanjšanje telesne teže in boljše počutje. Bolj bomo sproščeni, bolje bomo spali in uspešneje premagovali vsakdanji stres. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na tekmovalnost, ki se kaže na rekreativnih prireditvah, ko se s tekmeci pomerimo za točke. Eden izmed vidikov motivacije je tudi napredovanje v igri, ki povečuje tudi siceršnjo tekmovalnost. Igranje je lahko še zlasti zanimivo, če pri tem vzpostavimo posebne odnose s poslovnim partnerjem.


P. S.: Skrivnosti namiznega tenisa nam je zaupal doc. dr. Miran Kondrič, predstojnik katedre za športne igre z loparji na Fakulteti za šport.