Najboljši hočejo tvegani kapital

Med podjetniki včasih vlada prepričanje, da skladi tveganega kapitala vlagajo samo v nova podjetja, taka, ki se na osnovi briljantnega izuma šele postavljajo na noge. V resnici tvegani kapitalisti najraje vlagajo v obstoječa podjetja z izkušenim vodstvom, ki se lahko pohvali z rezultati svojega dela. Odličen domač dokaz za to smo dobili pred nekaj tedni, ko je Kmečka družba vložila 700 milijonov tolarjev v podjetje Seaway z Bleda.

Tudi najboljši potrebujejo spremembe

Seaway in njegov oblikovalski del J&J design je vodilni svetovni projektant serijskih jadrnic; samo v zadnjih štirih letih so v njihovih prostorih narisali in razvili več jadrnic kot katerokoli drugo podobno podjetje na svetu. V zadnjem desetletju so po njihovih načrtih v 25 ladjedelnicah po vsem svetu izdelali okrog 14 tisoč jaht. Jahte J&J design so osvojile štirinajst naslovov Jadrnica leta, in to v Franciji, Nemčiji in Ameriki.

Tako podjetje bi si želel vsak podjetnik; lastnika Seawaya, brata Jernej in Japec Jakopin, pa sta že pred nekaj leti spoznala, da postaja obstoj podjetja ogrožen. Seaway se je od ustanovitve tako spremenil po obliki, vsebini in velikosti, da ga ni bilo več mogoče voditi kot družinsko podjetje. Hkrati s spremembami v podjetju se je začela prebujati konkurenca. V petih letih naj bi nastalo v Evropi pet ali šest tehnološko najsodobnejše opremljenih navtičnih razvojnih centrov, kakršne poznajo danes samo v Ameriki. Brata Jakopin sta ocenila, da bo Seaway v nekaj letih povsem potisnjen ob rob dogajanja, če ne bo povečal zmogljivosti in spremenil tehnologije s polročne v računalniško. To pa je pomenilo, da je moral narediti korenit organizacijski in tudi lastniški preobrat.

Prvi korak: iskanje zemljišča

Vstop Kmečke družbe v Seaway tako ni bilo enkratno dejanje, ampak vrhunec veliko daljšega procesa, ki sta ga podjetnika začela že pred leti. Japec Jakopin pravi, da sta proces sprememb začela z iskanjem lokacije za nov razvojni center. Po njunih ocenah bi Seaway potreboval petkrat večji prostor, kot je obstoječi na Bledu, in dvakrat več zaposlenih. Iskanja nove lokacije in zbiranja dovoljenj je bilo brata Jakopin najbolj strah, ker sta vedela, da jima bo vzelo vsaj leto dni časa.

»V tujini je običajno, da kupiš zemljišče, zgradiš tovarno in zaposliš ljudi. Pri nas se tega skoraj ne da narediti. Obstaja tisoče težav, ki ti jemljejo ustvarjalno energijo,« pravi Japec Jakopin. Posebno ga moti, ker številni industrijski objekti že leta propadajo, a se jih ne da kupiti. »V naši bližini je nekaj sto hektarjev opuščenih industrijskih površin. Tujci, ki prihajajo k nam, me sprašujejo, ali je NATO tu bombardiral. Ko jim pojasnim, da so to ostanki bivše železarne, se čudijo, kako da nismo mogli kupiti zemljišča za gradnjo, ko pa vse propada. V Avstriji, deset kilometrov čez mejo, dobiš zastonj zemljišče in še oprostijo te plačevanja davkov.«

Ustrezno zemljišče jima je po dolgotrajnih naporih naposled uspelo kupiti v Zgoši v občini Radovljica. Tam naj bi že letos zrasel najmodernejši in največji neodvisni navtični razvojni center na svetu.

Drugi korak: iskanje partnerja

Ko sta Jakopina našla primerno zemljišče, je bilo treba sestaviti finančno konstrukcijo. Japec pravi, da sta imela tri možnosti. Prva je bila, da postrgata ves denar, kar sta ga zaslužila v preteklih enajstih letih in se še zadolžita do vratu. Misel na bančno posojilo ju ni preveč mikala. Preveč so jima ostale v spominu izkušnje iz leta 1994, ko sta najela posojilo za gradnjo sedanjega objekta na Bledu. »Takrat smo spoznali, kaj pomeni imeti posojilo. Posojilo pomeni, da se moraš nekaj let tresti in delati pod hudim pritiskom. Delaš za gospodo, ki ti diha za ovratnik in brez skrbi in tveganja doseže, da odplačuješ svoj kredit ter njihove avte, palače in vzvišenost.«

Druga možnost je bila, da najdeta tako imenovanega strateškega partnerja iz iste dejavnosti. Ta možnost je po mnenju Japca Jakopina najslabša in sta jo že takoj črtala. »Izraz ''strateški partner'' je zame metanje peska v oči, ker v resnici pomeni, da si se nekomu prodal in da boš delal tisto, kar ti bo partner rekel. Nas bi nekateri seveda z veseljem kupili, ampak potem bi postali razvojni center nekega drugega podjetja. Ne bi več mogli delati projektov, ki bi nas mikali, če se partner s tem ne bi strinjal.«

Ostala je torej samo še tretja možnost, ta pa je bila, da so poiskali finančnega partnerja. Želeli so nekoga, ki bi bil pripravljen z njimi deliti tveganje in tudi dobiček. Takemu partnerju so bili pripravljeni prodati polovični delež v podjetju, želeli pa so ohraniti večinsko pravico odločanja.

Japec Jakopin pravi, da so imeli stike s tremi ponudniki tveganega kapitala. Glede zahtev in ponudbe med njimi ni bilo večjih razlik. Pri odločitvi za Kmečko družbo je tako prevladal čisto osebni vidik. »Za Kmečko družbo smo se odločili, ker smo čutili, da se lahko z njimi najbolje pogovarjamo. Sogovorniki so bili mladi, bistri in brez arogance ali okorelih refleksov. Z njimi smo zelo lahko komunicirali, kar je zelo pomembno. Kakovost življenja zame ne pomeni samo, da lahko delam tisto, kar rad delam, ampak tudi, da delam z ljudmi, s katerimi se dobro ujamem,« pojasnjuje odločitev Japec Jakopin.

Pogovori s Kmečko družbo, predvsem pa preverjanje poslovanja Seawaya in poslovnega načrta so trajali leto dni. Šele po tem so bili v Kmečki družbi pripravljeni vložiti 700 milijonov tolarjev v ustanovitev novega podjetja Seaway Group. V njem imata Kmečka družba in stari Seaway (ta bo sčasoma ugasnil) po polovični delež. Kot sta želela brata Jakopin, imata v petčlanskem nadzornem svetu večino onadva oziroma stari Seaway. Kmečka družba si je pridržala pravico do tretjega člana v nadzornem svetu v primeru, če bi podjetje grobo odstopalo od finančnih načrtov. To je hkrati tudi edina garancija za denar, ki ga je Kmečka družba vložila v podjetje. »Tak dogovor absolutno podpiram,« pravi Japec Jakopin. »Če mi ne bomo vodili podjetja dobro, naj pride nekdo, ki bo to znal. Navsezadnje, sva z Jernejem še vedno solastnika podjetja in želiva, da podjetje čim bolje posluje.«

Zgodba podjetja Seaway kaže, zakaj se tudi najboljša in že utečena podjetja odločajo za financiranje s tveganim kapitalom. Injekcija svežega kapitala bo omogočila ne samo obstanek podjetja, temveč tudi utrditev vodilnega položaja na trgu. Seaway Group namerava z zvečano zmogljivostjo in novo tehnologijo, ki jo bo uporabljal prvi v Evropi, pomembno povečati tržni delež na področju motornih bark in obenem utrditi vodilno vlogo pri jadrnicah. Velikanska rezerva za prihodnja leta pa se odpira v razvoju kompozitnih izdelkov, s katerimi želijo osvajati povsem nova področja. Uporaba kompozitnih materialov namreč po svetu, predvsem v avtomobilski in letalski industriji, močno narašča, saj ti izdelki pomembno zmanjšujejo težo končnega izdelka, porabo goriva in emisijo plinov.

Vstop Kmečke družbe v podjetje pomeni za oba podjetnika tudi močno osebno razbremenitev. »Prihod Kmečke družbe nama je ponudil možnost, da se lahko v celoti posvetiva tistemu delu, ki ga imava najraje in ki ga tudi najbolje obvladava. Zdaj lahko razmišljava o načrtovanju jaht namesto o vodenju podjetja,« razlaga Japec Jakopin.

Ameriški nasveti za naše podjetje

Japec Jakopin trdi, da se skuša vedno družiti z ljudmi, ki znajo več od njega. Modrosti, ki so mu jih zaupali svetovalci in prijatelji, so se v praksi vedno potrdile. Tudi naslednje tri, ki so mu jih dali ameriški svetovalci.

Ko kupuješ poslovne prostore

»Takoj ko smo se preselili v nove prostore na Bled, so nas Američani vprašali, kaj bo v tem objektu, ko ga bomo zapustili. Rekel sem jim, da ga ne bomo zapustili, ker sem bil prepričan, da bomo v njem ostali za vedno. ''Seveda ga boste zapustili,'' so rekli, ''zato ga koncipirajte tako, da bo uporaben za čim več dejavnosti in da ga boste lahko prodali''. Dve leti kasneje nam je že postalo jasno, da je objekt premajhen. Ni bilo več prostora za nove računalnike, za garderobne omarice, za jedilnico, sanitarije. Američani so nas naučili, da je stavba v bistvu orodje, tako kot računalnik, za katerega dobro vemo, kako hitro zastara. Danes nam je jasno, da tudi naš novi objekt ne bo pomenil nič dokončnega. Čez nekaj let bomo spet morali iskati novo lokacijo.«

Ko najemaš posojilo

»V banki so nas spraševali, ali bomo prostore na Bledu amortizirali v desetih ali petnajstih letih. Enako smo se spraševali tudi sami. Tuji svetovalci pa so nam rekli, da moramo objekt amortizirati v štirih letih. ''Če ga ne morete odplačati v štirih letih, pomeni, da delate nekaj narobe. Potem raje zamenjajte posel''.«

Ko kupuješ vozilo

»Nekoč smo želeli kupiti kombi, pa so nas Američani vprašali, kako pogosto ga nameravamo uporabljati. Rekli smo, da kar precej. Odvrnili so: ''Šele takrat, ko boste imeli dva kombija ves čas polno zasedena, lahko kupite enega''.«