Na borzo neposredno ali prek vzajemnih skladov?

V svojih člankih veliko govorim o trgih vrednostnih papirjev doma in v tujini, o razvitih in zaenkrat še nerazvitih kapitalskih trgih. Pišem o tehnikah preučevanja vrednostnih papirjev in izbiranja primernih naložb, vendar pri tem večkrat ugotavljam, da v svojem razmišljanju izključujem možnost, da vsi investitorji, še posebej tisti, ki prebirate revijo Podjetnik, nimate časa za aktivno spremljanje kapitalskih trgov. Vsak posameznik se pač profesionalno ukvarja z določenim poslom in prav je, da temu posveti kar največ časa.  

Spremljanje trgov vrednostnih papirjev ni ravno primerno jemati kot popoldanski konjiček, še sploh, če se na podlagi lastnih analiz vrednostnih papirjev odločamo za naložbe svojih denarnih sredstev. Pomanjkljivo znanje o zakonitostih gibanja tečajev vrednostnih papirjev je v kombinaciji s pomanjkanjem časa za temeljito spremljanje posameznih trgov in konkretnih vrednostnih papirjev idealen recept za izgubljanje denarja na kapitalskih trgih. Pri tem je treba poudariti, da je pri posamezni naložbi nujno spremljati več faz. Ne bom ponavljal teme o analizah ciljnih trgov in industrijskih panog, ker sem o tem že nekaj napisal v eni od prejšnjih številk Podjetnika. Tokrat predstavljam predvsem faze pri nakupu določenega vrednostnega papirja, za katerega smo se odločili, da ga kupimo.

Prva faza je spremljanje vrednostnega papirja. Takrat vrednostni papir opazujemo in spremljamo odziv njegovega tržnega tečaja na borzi glede na novice, ki se pojavijo na trgu. Spremljamo predvsem novice o novih dobljenih poslih določenega podjetja, o morebitnih izgubah poslov, tečajnih razmerjih, ki večkrat močno vplivajo na uspešnost podjetij, delujočih v mednarodnem prostoru, in podobno. Poleg novic je zelo pomembno spremljati tudi podatke o poslovnih rezultatih, ki jih podjetja na zahodnih trgih objavljajo četrtletno. Cene delnic se pogosto gibljejo glede na napovedi analitikov, ki podrobno spremljajo posamezne panoge in podjetja. Če se objavljeni rezultati močno razlikujejo od napovedi, po navadi to sproži močan odziv na trgu. Bolj ko analitiki posamezno delnico natančno spremljajo, bolj se njena cena oblikuje glede na srednje napovedi analitikov in redkejša so presenečenja ob objavah. Doba spremljanja posameznega vrednostnega papirja pred prvim nakupom ni predpisana, iz svojih izkušenj pa bralcem svetujem, da delnico spremljajo vsaj eno četrtletje, da ugotovijo natančnost napovedi analitikov, odziv tečaja na objave rezultatov, občutljivost na valutna nihanja in podobno.  

Druga faza je sam nakup vrednostnega papirja. Zelo pomembno je izbrati pravi trenutek za nakup. To ne pomeni le pravega dneva, temveč tudi pravi trenutek znotraj posameznega dneva. Napovedovanje prihodnjih gibanj tečaja je sicer bolj v domeni vedeževalcev kot borznih analitikov, kljub temu pa je na podlagi raznih makro- in mikroekonomskih podatkov nekatere smernice mogoče določiti vnaprej. Tako denimo, ko kupujemo določeno delnico, naredimo tehnično analizo, kar pomeni analizo preteklega gibanja tečaja te delnice in ustvarjenega prometa z njo, ter na podlagi preteklih gibanj ugibamo prihodnjo smer gibanja njenega tečaja. Tehnična analiza je lahko le dopolnilo temeljni analizi, pri kateri preučimo vse vidike določene delnice in jo imamo praviloma ob nakupu že narejeno. Tehnična analiza nam pomaga le pri tem, da ne kupujemo delnic na njihovih vrhuncih, kjer lahko pričakujemo krajše padce tečajev. Pomaga nam torej le določiti optimalen trenutek za nakup, ne pomaga pa nam pri sami izbiri naložb. Tisti dan, ko kupujemo določeno delnico, moramo po navadi spremljati tečaj celotno trgovanje, kar med službenim časom večkrat ni mogoče. Toda če tečaja ne spremljamo ves čas, se nam lahko zgodi, da delnice ali ne kupimo, ker smo oddali prenizko naročilo, ali pa jo kupimo predrago.  

Pri samem nakupu je tudi izredno pomembna izbira borznega posrednika, ki za nas sklene posel na organiziranem trgu. Nekateri borzni posredniki imajo svoje delnice, ki jih priporočajo vlagateljem in z nakupi spodbujajo njihovo rast. Tako moramo biti pri nakupih pozorni predvsem na pravilnost izpolnitve posla.  

V tretji fazi sta združena spremljanje vrednostnega papirja, ko ga imamo v lasti, in prodaja te delnice. V času, ko smo lastniki, moramo delnico spremljati z enako skrbnostjo kot pred tem. To po navadi tudi ni težko, saj nas navadno skrbi za naša sredstva, ki jih imamo naložena na trgu. Spremljati moramo tudi morebitno izplačilo dividend oziroma druge korporacijske akcije, ki jih izvede izdajatelj. Ob nakupu si je dobro postaviti ciljni donos, ki ga želimo doseči s tem vrednostnim papirjem, in ceno, pri kateri bomo to delnico prodali. Ko je ta cena dosežena, je velikokrat pametno delnico prodati, sicer se lahko zgodi, da nam tečaj čez noč pade na znatno nižje ravni; mi ostanemo lastniki delnic, dobiček pa je preteklost. Ciljno ceno seveda znotraj obdobja, ko delnico imamo, prilagajamo trenutnemu položaju. Če se poslovanje družbe znatno izboljša, je ciljno ceno pametno premakniti nekoliko višje, če se poslovanja poslabša, pač nižje. Včasih je celo dobro, da delnico prodamo z nekaj izgube, če ne vidimo možnosti, da bi v prihodnje lahko znova dosegla našo želeno raven. Ko pride trenutek, ki se nam zdi primeren za prodajo, ponovimo enak postopek kot pri nakupu. S tehnično analizo si pomagamo pri določanju prodajnega tečaja, oddamo naročilo in s tem je naložba končana.  

Kot je razvidno iz besedila, potrebujemo za udejstvovanje na trgu kapitala kar nekaj časa in poznavanja zakonitosti delovanja trgov. Za to imamo čas, sredstva in ne nazadnje tudi znanje pretežno le tisti, ki se z vrednostnimi papirji ukvarjamo profesionalno. Med laičnimi investitorji je takih, ki bi bili sposobni in pripravljeni veliko časa izgubiti zaradi naložb na kapitalskem trgu, izredno malo. Veliko več je tistih, ki bi želeli investirati na kapitalske trge, vendar ob pomoči drugih. To jim omogočajo vzajemni skladi in upravitelji individualnih portfeljev. Posebej za fizične osebe so se vzajemni skladi v preteklosti tako v Sloveniji kot tudi v tujini izkazali za zelo primerno obliko nastopanja na trgu. Prednosti, ki jih imajo pred klasičnim borznim posredovanjem, se kažejo predvsem v naslednjih točkah:

-         Preprostost.
Investitorji preprosto izpolnijo pristopno izjavo za kateri koli sklad, nakažejo sredstva, s katerimi kupijo točke vzajemnega sklada, in s tem je njihovo delo opravljeno. Ni odpiranja trgovalnega računa, ni treba analizirati in izbirati primernih delnic, izbira posameznika je omejena na izbiro primernega vzajemnega sklada. Mogoči so tudi redni mesečni pologi sredstev za nakup točk vzajemnih skladov, zastava točk za pridobivanje lombardnih kreditov in podobno. Ko se investitor odloči, da izstopi iz sklada, preprosto pokliče na družbo za upravljanje in zahteva sredstva nazaj na svoj denarni račun. Sredstva dobi na račun v nekaj dneh, odvisno od prospekta posameznega sklada.

-         Prilagodljivost.
Na trgu obstaja ogromno različnih vzajemnih skladov, ki se razlikujejo predvsem po strukturi naložb - od najbolj tveganih delniških vzajemnih skladov do konzervativnih obvezniških skladov. Investitor si tako lahko izbere sklad, ki ustreza njegovim pričakovanjem glede tveganja in želenega donosa.

-         Davčno ugodna naložba.
Naložbe v vzajemne sklade so primerne tudi za investitorje, ki si želijo aktivno obračati svoja sredstva, ob tem pa ne želijo prevzemati davčnega bremena. Fizične osebe morajo namreč pri vsaki prodaji z dobičkom plačati davek na kapitalske dobičke, vzajemni skladi pa s tem davkom niso obremenjeni. Zato se investitorju bolj splača naložiti sredstva v sklad in prepustiti obračanje profesionalnim upravljavcem premoženja, kajti z davkom bo obremenjen šele ob izstopu iz sklada, če bo to prej kot v treh letih po nakupu.  

Vidimo torej, da ima vsak od načinov poslovanja na trgu vrednostnih papirjev svoje prednosti in slabosti. Neposredno trgovanje ponuja več prostosti pri izboru naložb in pri izboru trenutkov za nakupe in prodaje, vzajemni skladi pa predstavljajo manj tvegano in davčno ugodnejšo možnost. Vsak investitor si bo lahko našel svojo možnost. Tisti z večjo potrebo po adrenalinu bodo najverjetneje posegli po neposrednih naložbah v delnice, večini ostalih laičnih investitorjev pa vseeno priporočam naložbe v vzajemne sklade. Za večje investitorje, ki so pripravljeni na trg investirati večje vsote denarja, pa je na voljo še storitev upravljanja individualnih portfeljev, ki je zelo specifična, o njej pa bom več povedal v eni od naslednjih številk Podjetnika.