Mreženje

Je mreženje res satanovo orodje? Vsaj za takšnega ga skušajo kar pogosto predstavljati nekateri politični komentatorji, ko mu dodajajo pridih zarotništva, klientelizma, udejanjanje interesov skupin, zavajanje, nedemokratičnost in kar je še takih nečednih početij. Pa je mar to vsa in edina resnica?  

Ni vsakdo dober mrežnik. Ni ga, ki bi bil rojen in poklican za to. So taki, ki jim je mreženje prav pisano na kožo, še več pa je onih, ki se morajo za kolikor toliko uspešno mreženje vsega naučiti s trdim delom. Mreženje je vsekakor več kot le izmenjava vizitk ali mobilnih številk.

 

Mreženje je odločitev o neki dejavnosti, ki bo koristila nam samim, s tem pa tudi drugim. Mreženje torej ni le iskanje lastne koristi. Dejansko je večsmerna pot, izmenjava dobrega v korist številnih – in ne zgolj egoistična ambicija.

Pred leti me je zanimalo, kako delujejo mrežni marketingi. Na enem od usposabljanj nas je v skrivnosti mrežnega marketinga uvajal vodja, Američan, ki je v tem poslu že prej obogatel. Med drugim nas je – kakih 100 poslušalcev – razvrstil v skupine po številu kontaktov v mobilnih telefonih. V prvi, do 100 kontaktov, je bila skoraj polovica prisotnih, v drugi, do 300, skoraj vsi ostali, le dva sva jih imela več.
Vodja: »Vama se v mrežnem marketingu ne bo treba veliko truditi, taki ponavadi uspejo. No, koliko jih imata?«
Kolega: »Blizu štiristo.«
Jaz: »500, več ni prostora.« 

No, v mrežnem marketingu sicer nisem uspel, spoznal pa sem precej zanimivih ljudi, s katerimi sem ostal v stiku. Pravi vodje v mrežnem marketingu presežejo petmestna števila ljudi v svoji mreži. Gospa iz naših krajev je imela v svoji mreži več kakor 50.000 ljudi! Ampak resnica, ki jo je izrekel Vodja, da je število (kakovostnih!) kontaktov eden od pogojev za uspešnost, velja za marsikatero poslovno dejavnost. Bržčas skoraj za vsako, čeprav ne v enaki meri. Velikokrat sem slišal komentar na račun umetnikov, zlasti slikarjev: »Lahko njemu! On je umetnik, dela, če se mu zdi, če se mu ne ljubi, pa ne. Nima šefov nad glavo in je neodvisen od vseh. Blagor mu!« 

Dandanašnji je slikar odvisen od tega, kaj in koliko bo lahko prodal, da se bo preživel, plačal vsakodnevne račune in živel civiliziranega človeka vredno življenje. Zato potrebuje mrežo kontaktov, ki mu odpirajo vrata do kupcev umetnin, galeristov, kritikov, novinarjev, lokalih veljakov, ne nazadnje celo bankirjev. Celo »svobodni umetnik« navsezadnje sploh ni svoboden, ampak se mora še kako podrejati pravilom tržišča.