Moški sanjajo, ženske morajo biti realne

Zlatka Omahen je pred natanko 25 leti pustila tedanjo službo v vrtcu in z možem odprla obrt. Brez predznanja sta se odločila za recikliranje odpadne plastike. Vsak dan sta ročno prebrala in oprala 50 kilogramov plastičnih odpadkov ter jih predelala v granulat. Dovolj, da sta preživela, in smešno malo z današnjega vidika. V njuni tovarni v Grosupljem zdaj vsak dan predelajo 50 ton plastike.  

Samostojna podjetnica Zlatka Omahen, ki na trgu nastopa pod imenom Omaplast, ima 36 zaposlenih. Lani so predelali 12 tisoč ton odpadne plastike, prihodke povečali za 50 odstotkov in veliko večino, 95 odstotkov proizvodnje izvozili. Podatki govorijo, da gre za resen posel, ki daleč presega skromne začetke.  

Ob tem se lahko vprašamo, zakaj nekaterim podjetnikom, pa čeprav so brez podjetniškega predznanja, uspe zrasti in rast zadržati dalj časa, drugim ne. Teoretiki bi odgovorili, da zato, ker pravi podjetnik že po naravi želi vedno več. Notranja energija ga žene naprej, v iskanje novih izzivov. To morda tudi res velja za mnoge podjetnike, ne pa za vse. Zlatka Omahen odkrito pove, da sama nikdar ni sanjala o taki rasti. Nekje do 10 zaposlenih bi še širila število zaposlenih, potem bi se najraje ustavila. 

Več dela prinaša več skrbi 

Grosupeljska podjetnica razlaga, da jo je v rast prisilil trg in ne lastne ambicije. In ko enkrat podjetnik pade v ta vrtinec, ne more več iz njega. Ali igro sprejme ali pa se mora umakniti iz posla. »V naši dejavnosti moraš vsako leto povečati proizvodnjo, sicer ne moreš obstati. Naši kupci krčijo število dobaviteljev; če želimo delati z njimi, moramo proizvodnjo toliko povečevati, da ostanemo zanje zanimivi,« pojasnjuje Omahnova ozadje rasti.