Močne in trhle točke slovenske lesne industrije

Slovenija je z gozdovi, ki pokrivajo 58,8 odstotka njene površine, tretja najbolj gozdnata država v Evropski uniji. Kakovost lesa je vrhunska, zanj pa se v zadnjem času zanimajo predvsem tujci. Ob podatku, da je od leta 2005 do 2010 domača proizvodnja lesenega pohištva upadla za kar 55 odstotkov, to niti ni presenetljivo.  

Zakaj ni kot v Avstriji? 

Razlogov je nedvomno več in so večplastni. Dr. Barbara Mörec z Ekonomske fakultete omenja razmeroma visoke stroške delovne sile, ki je dokaj neprilagodljiva in hkrati visoko davčno obremenjena. Toda stroški dela so dokaj visoki tudi v sosednji Avstriji, ki je najpogostejši zgled dobrega upravljanja z lesnopredelovalno verigo, zato sogovornica nadaljuje: »Menim, da glavni razlogi upada proizvodnje lesnih izdelkov z visoko dodano vrednostjo ležijo v upadu vlaganj v razvoj novih izdelkov, novih tehnologij in proizvodnih zmogljivosti. Posledično se je začel starati prodajni program, zaostajati je začela produktivnost dela, kar je na koncu privedlo k prenizki dodani vrednosti na zaposlenega. Omejena razpoložljivost sredstev za tovrstne naložbe je pogosto posledica tudi sanacije previsoke zadolženosti podjetij.« Poleg tega problem vidi tudi v visoki razdrobljenosti gozdnih posesti, kar onemogoča učinkovito upravljanje z gozdom in vpliva na obseg ponudbe ter na kakovost lesa. Kot glavni razlog za naraščanje izvoza nepredelanega slovenskega lesa pa se po njenih besedah trenutno kaže izredno razdrobljena žagarska industrija, saj ne more konkurirati žagarskim obratom pri severnih sosedih, ki lahko zaradi visoke ekonomije obsega ponudijo višje odkupne cene lesa.