Modeli odličnosti v praksi

V zadnjih dveh številkah Podjetnika smo pisali o izkušnjah slovenskih podjetij z uvajanjem modela poslovne odličnosti EFQM. Če povzamemo, izkušnje podjetnikov kažejo, da je uvedba modela samo pika na i predhodnim prizadevanjem za poslovno odličnost. Podjetnik Andrej Kuščer trdi, da mora podjetje začeti s sprejetjem vrednot in te vrednote širiti med zaposlenimi. Šele ko vsi zaposleni zares sprejmejo vrednote in idejo poslovne odličnosti, naj bi podjetje formalno uvedlo enega od uveljavljenih modelov odličnosti. 

O izkušnjah pri uvajanju modelov odličnosti in standardov kakovosti so govorili tudi na nedavni konferenci Slovenskega združenja za kakovost v Portorožu. Kot rdeča nit se je vseskozi pojavljalo vprašanje, ali različni modeli zares koristijo podjetjem oziroma kako jih uvajati, da bo podjetje od njih sploh imelo korist. V nadaljevanju si lahko preberete nekaj zanimivih praktičnih izkušenj. 

1. KATERI MODEL IZBRATI? 

V praksi obstajajo številni modeli poslovne odličnosti in kakovosti, spomnimo se samo na metodo 20 ključev, evropski model poslovne odličnosti, model celovitega obvladovanja kakovosti, standarde ISO in tako naprej. Kateri model je najboljši?  

Vodstva podjetij dostikrat izberejo tisti model, ki ga poznajo ali so zanj slišali od kolegov. Za določen model se pogosto odločijo po vrnitvi s poslovne poti, kjer so od poslovnega partnerja slišali, da ga uporablja. Drugi izvedo, da je neko podjetje izbralo sistem kakovosti in v kratkem času močno povečalo dobiček. Ne vedo pa, da je povečanje dobička morda posledica odprodaje premoženja ali hitrega odpuščanja delavcev, ne pa uvedbe sistema. 

Če podjetje na opisani način izbira sistem kakovosti oziroma model poslovne odličnosti, je približno tako, kot bi zavrteli kolo sreče in bi bilo od sreče odvisno, kaj boste dobili. Vojko Križman, človek z bogatimi izkušnjami na področju poslovne odličnosti in sistemov kakovosti, trdi, da izbira ne sme biti stvar naključne odločitve, ampak temeljite presoje. Vsak sistem ima namreč svoje posebnosti in lahko enemu podjetju bolj koristi, drugemu manj. Vodstvo bi zato moralo poznati več sistemov, da bi lahko presodilo (morda tudi s pomočjo zunanjega strokovnjaka), kateri je najprimernejši za njihovo podjetje. 

Vojko Križman opozarja še na eno zablodo v podjetjih – prepričanje, da bodo z uvedbo določenega sistema hitro povečali finančno uspešnost. »Ko razmišljam o odličnosti, razmišljam o tem, da bo podjetje čez pet let še vedno živo, ne pa da bo imelo prihodnje leto več dobička,« trdi Križman.