Miti glede podjetniškega financiranja

Pogovore s podjetniki o njihovih najhujših težavah je običajno mogoče povzeti v dveh ključnih točkah. Prvič, podjetniki so večinoma mnenja, da država zanje ne stori ničesar, tisti manj kritični morda pravijo, da premalo. In drugič, dostopi do virov financiranja so odločno preslabi, uporaba mnogih je za naše sogovornike praktično nemogoča. Če se glede mačehovske vloge države lahko strinjamo, da bi predvsem glede zagotavljanja ustreznega okolja za podjetništvo lahko storila marsikaj, moramo vendarle biti nekoliko previdnejši pri drugi točki, ki v pričakovanjih in željah podjetnikov tudi pogosto namiguje na državo. Financiranje vsakega podjetja je namreč izrazito ekonomska kategorija in kot taka podrejena določenim tržnim zakonitostim, zato država ne more ukazati bankam, naj bolj velikodušno razdeljujejo kredite, skladom tveganega kapitala, naj bolj tvegajo, hkrati pa sama brez jasnih kriterijev razdeljevati državno pomoč. Namen tega članka, ki nadaljuje uvod v serijo člankov o podjetniškem financiranju v Podjetniku, seveda ni razglabljati o vlogi države, temveč je cilj postaviti temelje za razumevanje problemov podjetniškega financiranja, za katere postavljamo tezo, da vendarle večinoma izvirajo iz podjetij samih in ne iz okolja. 

Kapital za razvoj ali krpanje finančne luknje?

Pomanjkanje finančnih virov, o katerem poročajo podjetniki, moramo predvsem razumeti kot pomanjkanje razvojnega kapitala, s katerim bi podjetniki radi financirali nove projekte ali razširitev poslovanja. Žal je med podjetniki tudi veliko takih, ki so si v preteklosti v svojem poslovanju in seveda v bilancah ustvarili določeno finančno »luknjo«, ki bi jo bilo treba nekako sanirati. Pri tem je seveda treba ločiti med luknjo, ki nastane v plačilni bilanci oziroma denarnem toku, in luknjo kot posledico akumuliranih izgub, ki jih s tem imenom podjetja morda niti niso prikazovala. Če je v prvem primeru, ko gre za sanacijo likvidnosti, še mogoče računati na zunanje vire financiranja, je akumulirano izgubo mogoče reševati le z bolj zapletenimi sanacijskimi programi, ki lahko vključujejo tudi ukrepe, kot sta prisilna poravnava in v zadnji fazi stečaj z odprodajo morebitnih zdravih delov podjetja. Kot rečeno, bomo raje predpostavili relativno zdravo podjetje (o absolutnem finančnem zdravju je težko govoriti) in skušali razumeti, kako financiranje podjetja deluje v posameznem vidiku poslovanja.   

Je tujina res radodarnejša? 

Za daljši uvod je treba razčistiti še z eno paradigmo, ki se z ustnim izročilom širi med podjetniki: »V tujini za dober projekt zlahka dobiš denar!« Šibko natančnost te trditve bi lahko sesuli v vseh treh delih stavka: (1) »tujina« je zelo širok pojem, (2) tudi »dober projekt« je zelo širok pojem in (3) če morda prva dva dela držita, potem je treba jasno povedati, da podjetja denarja večinoma nikjer ne dobijo: lahko si ga izposodijo, ali pa ga v podjetja posamezniki ali skladi vložijo.  

Ali »dobiti denar« pomeni, da ga da država? Morda, vendar ne v velikem delu »tujine«, ki jo je pregledal avtor Brookfield (2001), ki si domišlja, da je pregledal vse vire financiranja za mala podjetja, ki jih našteva nekako po kronološkem vrstnem redu (čeprav vse oblike seveda niso prisotne v vseh podjetjih): zagonsko financiranje lastnika (lahko jih je več, ponavadi so v sorodu), poslovni angeli, odložena plačila dobaviteljem, lizing, faktoring, tvegani kapital, kratkoročna, srednjeročna in dolgoročna bančna posojila, mezzaninske finance, delniški kapital in šele na koncu javna sredstva, ki jih deli na javne lastniške deleže in dolg do javnih ustanov. Nobenih daril torej, vse temelji na poslovnih oziroma ekonomskih odnosih.  

Tudi s »tujino« je prav razčistiti. Preprosta raziskavica, ko v enem od internetnih iskalnikov vtipkamo »financing SME's problems« in dobimo nekaj deset tisoč zadetkov, pokaže, da o istih problemih financiranja malih podjetij pišejo v Bolgariji, Indiji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Maleziji, Braziliji, na Japonskem, Poljskem, Češkem, Slovaškem, na Madžarskem... To sta bili samo prvi dve strani zadetkov in samo naslovi, ki so vsebovali ime države ... Mislim, da zadostuje za hiter dokaz, da tudi drugod podjetnikom ni z rožicami postlano. Ampak tako pač je, del podjetniškega vsakdana je tudi ukvarjanje s financiranjem in pridobivanjem novih virov. 

Med malimi podjetji je vsaj 99 odstotkov takih, ki ne bodo nikoli zanimiva za zunanje lastniško financiranje (tvegani kapital, poslovni angeli). To seveda ne pomeni, da gre za slaba podjetja, temveč je med temi veliko takih, ki pomenijo predvsem obliko samozaposlitve lastnika, ki nima ambicij po podjetniški rasti, oziroma je lastništvo podjetja v zaprtem družinskem krogu z močnim namenom, da tako tudi ostane po predaji naslednji generaciji. Zato se moramo na temo financiranja v začetku pogovarjati predvsem o dolžniških oblikah financiranja, kamor sodijo predvsem bančni krediti, lizing in faktoring, ne nazadnje tudi odlog plačila za kupljeno blago ali storitve, ki ga odobrijo dobavitelji.   

Zakaj so za bankirje mala podjetja tvegana 

Staro vojaško in športno načelo pravi, da je treba nasprotnika dobro poznati, če ga želimo premagati. Zato se zdi smiselno, da podjetniki dobro poznajo način razmišljanja posojilodajalcev, predvsem bankirjev. Z njihove strani je posojanje denarja malim podjetjem tvegano in drago, predvsem če imajo med strankami dovolj velikih. Bankirji štejejo mala podjetja kot bolj tvegana od večjih iz naslednjih razlogov: 

·        Mala podjetja so pogosto tudi mlada, kar pomeni, da se ne morejo izkazati z zgodovino poslovanja in financiranja. Običajno ocenjevanje njihove kreditne sposobnosti je tako zelo težko.
·        V podjetjih pogosto slabo upravljajo predvsem z denarnim tokom, kar pomeni, da ne razmišljajo o usklajenosti svojih plačil z izplačili (plačilni roki), ne pošiljajo pravočasno računov in ne terjajo plačil, velik del slabe likvidnosti se pogosto skriva tudi v prepočasnem obračanju zalog in še kaj bi se našlo.
·        Podjetja nimajo ustreznih finančnih evidenc. Vodenje računovodstva je pogosto razumljeno kot nujno zlo, iz katerega se na koncu izračuna davek iz dobička, ki naj bo čim manjši. Tako pravih finančnih informacij ne more imeti niti podjetnik, kaj šele kdo od zunaj, ki poslovanja ne pozna. Vloga računovodje je zato zelo pomembna.
·        Ustanovni kapital v podjetjih je pogosto minimalen v skladu z zakonskimi zahtevami. Bankirji raje vidijo v bilancah več kapitala, saj je s tem nekako dokazano, da lastniki verjamejo v podjetje in so pripravljeni z njim tvegati.
·        Sredstva za zavarovanje kreditov, predvsem so zanimive nepremičnine, so v malih podjetjih pogosto premajhna. Za razliko od potrošniških kreditov banke le redko odobravajo podjetjem posojila zgolj na podlagi dohodkov in ocenjene sposobnosti odplačevanja.   

Katere poslovne dejavnike preverjajo posojilodajalci

Posojilodajalci tako v postopku odobravanja posojil (ne samo bančnih, ampak tudi odloženih plačil in sorodnih aranžmajih dobaviteljev) skušajo preveriti pet dejavnikov poslovanja, ki se navezujejo na morebitno pridobljeno financiranje: 

Pogled naprej. Kreditodajalci za oceno kreditne sposobnosti podjetja poleg bilanc in bančnega dosjeja skušajo oceniti tudi dolgoročno perspektivo podjetja v okviru gospodarskega položaja na trgu, sklenjenih pogodb, ocene povpraševanja po dobrinah, ki jih prodaja podjetje, in podobno. 

Namen financiranja. Podjetniku mora biti popolnoma jasen namen financiranja, kar mora jasno razkriti tistim, ki odločajo o odobritvi posojila. Nameni so lahko različni: od nakupa nove opreme, drugih investicij, do financiranja obratnega kapitala, kar je še posebej pomembno pri rastočih poslih. 
Ljudje. Tudi sposobnosti in ugled ključnih ljudi, ki vodijo podjetje, je zelo pomembna pri iskanju virov financiranja. 

Plačila. Sposobnost odplačevanja posojila bo banka ali drug kreditodajalec ocenjeval na podlagi finančnih izkazov, projekcij prodaje in dobička in upravljanja z denarnim tokom. 

Zavarovanje. Običajno banke za zavarovanje zahtevajo hipoteke na nepremičninah, kotiranih vrednostnih papirjih ali z jamstvom tretjih oseb.   

Ne skrivajte »trupel v omarah« 

Podjetniki imajo torej pogosto težave pri komunikaciji s tistimi, ki jim lahko odobrijo dodatne vire financiranja. Del razlogov je v tem, da podjetniki pogosto ne želijo razkriti vseh vidikov svojega poslovanja in menijo, da je mogoče v finančnih izkazih skriti pravo dogajanje v podjetjih. Najbolje je s tem mitom čimprej razčistiti, v branju bilanc usposobljen bančnik bo kaj hitro ugotovil, kje so »trupla v omarah«. Prvo pravilo pri načrtovanju financiranja podjetja naj bo korektnost pri finančnih izkazih in njihova transparentnost.  

Drug razlog slabšega komuniciranja je prav gotovo pomanjkljivo znanje o financiranju, kar je razumljivo, saj večina podjetnikov vendarle izhaja iz tehničnih krogov, le redki pa so imeli možnost obiskovati poslovne šole ali usposabljanja s področja financiranja. Drugo pravilo za podjetnike naj bo torej, naj se sami potrudijo razumeti finančni položaj svojega podjetja. Vse prevečkrat se pri tem podjetniki sklicujejo na računovodstvo (»Kaj pa vem, to morate vprašati računovodkinjo«), pri čemer to funkcijo štejejo predvsem kot nujno zlo za izračun plač, davkov in sestavo bilanc, ki so obvezne po zakonu. Ravno tu je morda največja napaka. V računovodskih izkazih se namreč lahko skriva ogromno informacij. Zato naj bo tretje pravilo za podjetnike, naj si pazljivo izberejo računovodjo, ki ne sme skrbeti samo za ujemanje knjižb in pravočasno oddajanje vseh zahtevanih dokumentov, temveč mora biti računovodja tudi finančni svetovalec, ki bo reagiral na morebitne slabosti ali priložnosti v zvezi s financiranjem podjetja.   

Finance naj vam ne bodo španska vas 

Namen serije člankov, ki jih pripravljamo v Podjetniku, je predvsem ta, da podjetnikom vzbudimo zanimanje za finance njihovega podjetja. Pri tem bomo mislili tako na tiste, ki menijo, da jim gre finančno slabo, in ne razumejo zakaj, kot tudi na tiste, ki menijo, da jim gre dobro. Kajti v financah gre vedno lahko še bolje.