Mislite ali veste?

Dilema, ali uporabljati tržne raziskave ali ne, je za mnoge bedasta in žaljiva, celo nepotrebna. Seveda lahko raziskave prinesejo pomemben prispevek k načrtovanju, verifikaciji ideje ali prototipa, odločitvi pred uvozom ali uvrstitvi v prodajni program, pa še mnogo drugega. Najbolje je, da bi vam na nekaterih resničnih primerih pokazal posledice napak, ki smo jih v poslu storili, ali pa so jih storili naši kolegi, prijatelji, znanci …, vsi pač, ki s(m)o zanemarili možnosti raziskovalne dejavnosti.

 

 

Naj začnem kar pri lastnih napakah. Kot tedanjega 'hibridnega' kreativca, ki sem se gibal med marketingom in likovno umetnostjo, še posebej fotografijo, me je še v dokaj zgodnjem obdobju kariere, približno konec osemdesetih, neznansko mikalo, da bi imel prodajno galerijo, ki bi bila med drugim naklonjena tudi fotografskim delom. Zgodilo se je ob tem naključje, da sem začel prijateljevati s takrat mladim vinarskim začetnikom, danes velemojstrom Mlečnikom, ki mi je zanosno odkril marsikaj o vinu in poeziji vinarstva. Začela naju je mamiti ideja o kombinaciji galerije z vinoteko! Ua! Drug drugega sva navduševala in se prepričevala, kako je to super zadeva. Le še prostor morava najti, pa bova 'frajerja', in zgradila bova verigo takih lokalov po Sloveniji, saj se ljubiteljsko tega ne splača delati …

 

Kje pa naj bi torej zadeva zaživela? »Turisti bodo kupovali, seveda, kaj pa naj, saj ni nobene ponudbe,« sva družno ugotovila. Bled in Bovec sta se zdela odlična možnost, angleških turistov se je tam kar trlo. Dala sva opremiti čudovit, majhen lokal v tako ali drugače znameniti blejski Pristavi, bolj ali manj sama pa sva iz zapuščene kleti zgradila zelo simpatičen in hkrati estetski lokal v Bovcu. Brez odvečnega kiča, ki ga tako radi še danes mnogi natlačijo v lokale, da bo bolj luštno … V ponudbi sva imela praktično vsa takratna razpoložljiva vina zasebnih vinarjev in zelo avtorska dela zelo uveljavljenih, cenjenih umetnikov, če omenim le Jožeta Ciuho. Uživala sva v pripravah, ob odprtju – manj pa znova in znova ob dnevnem izkupičku.

 

Izkazalo se je, da turisti skoraj nič ne potrošijo, z redkimi izjemami seveda. Morda so na Bovškem kupili nekaj vina, na Bledu pa celo par slik! Izkazalo se je, da so edini resni in celoletni kupci pravzaprav domači ljudje, le da so na Gorenjskem kupovali vina z vseh vinorodnih področij, v Posočju pa le primorska vina. Seveda sva že po par letih zaprla lokala ... Če bi prej dala v obeh okoljih narediti raziskavo in v anketiranje vključila primerno število in strukturo domačinov ter tujih turistov, bi verjetno ugotovila, da tujci niso posebno zapravljivi (ker so vsaj tedaj bili večinoma s spodnjega dela socialne lestvice), da Primorci ne segajo po neprimorskih vinih in da je kritična masa potencialnih kupcev premajhna, da bi lahko zaslužila dovolj za plače prodajalcev in pokrivanje stroškov.