Milan Šlander in Marjana Križnik - podvojiti dodano vrednost

Raziskava Podjetniški monitor ugotavlja, da Slovenci veliko bolj kot drugi razviti narodi ustanavljajo podjetja iz nuje, največkrat zato, ker izgubijo zaposlitev. Drugod ustanavljajo podjetja predvsem iz priložnosti, ker je ljudem večji izziv uresničiti poslovno idejo, kot se zaposliti pri drugem delodajalcu. Razlika je pomembna zato, ker naj bi bili podjetniki iz priložnosti uspešnejši in ambicioznejši kot oni prvi. Tako pravi statistika, obstajajo pa tudi izjeme.  

Milan Šlander do svojega 45. leta ni niti razmišljal o podjetništvu. Bil je direktor ene od Gorenjevih hčerinskih družb z 250 zaposlenimi, še prej pa analitik investicij. S službo je bil zadovoljen, in če se v pogledih ne bi razšel z generalnim direktorjem, bi tam verjetno dočakal upokojitev. Leta 1997 je zapustil službo in skupaj s sestro Marjano Križnik sta aktivirala speče podjetje Bial Marjaninega sina. Izdelovati sta začela cevne radiatorje; Milan ne skriva, da so v Gorenju imeli podoben program, vendar ni bil enak.    

V tujini 100 odstotkov višje cene

Milan prav tako odkrito pove, da mu je bilo na začetku žal, ker je zapustil Gorenje. Veliko podjetje, skoraj neomejeni viri, dobra plača, skupine strokovnjakov ... »Začeti na novo pa ni lahko. Novo podjetje nima referenc, nima ljudi, niti denarja. Da smo dobili bančno posojilo, sem moral zastaviti hišo,« se spominja Milan Šlander.  

Bial je v teh dobrih sedmih letih zelo hitro rasel. Že po petih letih so se preselili v lastne prostore s površino 1600 kvadratnih metrov. Podjetje vsako leto poveča prihodke za več deset odstotkov. V Bialu je 25 zaposlenih, ki letno naredijo 30 tisoč cevnih radiatorjev; dve tretjini jih izvozijo v Zahodno Evropo in v države na ozemlju bivše Jugoslavije. Prodajajo samo pod svojo blagovno znamko in v tujini dosegajo do 100 odstotkov višjo ceno kot doma. Milan Šlander se je hitro znašel v podjetniških vodah. Za odhod iz Gorenja mu ni več žal. »Žal mi je samo to, da nisem šel prej v podjetništvo. Če bi začel deset let prej in imel vse tiste izkušnje, ki sem jih imel leta 1997, bi bil Bial zdaj že zelo močno podjetje.«

Podjetnik trdi, da so po storilnosti in kakovosti izdelkov povsem primerljivi z večjimi konkurenti z daljšo tradicijo. Izdelujejo sicer enak izdelek kot drugi proizvajalci, razlikujejo pa se v postopkih dela. »Danes prodajata samo tehnika in cena,« je prepričan celjski podjetnik. O proizvodnih postopkih zato ne želi veliko govoriti, gre za poslovno skrivnost, od katere sta odvisni kakovost izdelka in prodaja.

Vodenja se je naučil v velikem podjetju

 

Milan Šlander v svojem podjetniškem uspehu ne vidi nič posebnega. Uspeh po njegovem mnenju ni samo plod znanja, temveč tudi sreče. »Premalo podjetij uspe, da bi uspeh pripisoval samo znanju. Saj vsi ljudje niso neumni. Morda se niso odločili v pravem času ali niso imeli sreče pri izbiri sodelavcev.« O podjetništvu nasploh nima visokoletečih predstav. Iz lastnih izkušenj zagotavlja, da je voditi veliko podjetje precej težje kot malo. V malem je najtežji začetek, potem pa stvari gladkeje tečejo.

 

Podjetnik svojega podjetja nikdar ni vodil drugače samo zato, ker je malo. Večji del voditeljskega znanja je neposredno prenesel iz velikega podjetja. Katera znanja iz velikega podjetja so bila najuporabnejša? »Predvsem gre za delegiranje. Podjetniki, ki podjetje zgradijo z ničle, težko delegirajo, meni pa je bilo težko nedelegirati,« odgovarja direktor Biala. Ne razume podjetnikov, ki jim vedno zmanjkuje časa. »V povprečju delam osem ur na dan. V tem času lahko vse naredim.« Zanj pomeni pametno delegiranje usmeritev v rezultat in ne v pot do rezultata. Zaposlenim postavlja naloge in jim daje pooblastila, da sami iščejo  rešitve. Ne zameri jim, če delajo drugače, kot on, dokler so le rezultati v skladu z njegovimi zahtevami. Šlander ni eden tistih podjetnikov, ki morajo vedeti za vsak vijak v podjetju. Skozi proizvodnjo se sprehodi nekajkrat na teden. Pravi, da tam nima kaj početi, ker proizvodnjo vodijo ljudje, ki to delo bolje obvladajo kot on. »Sem ekonomist, in če bi začel ukazovati v proizvodnji, bi naredil kvečjemu škodo.«

Pozna se mu, da je večji del delovne dobe preživel v velikem podjetju. Razmišlja široko, je ambiciozen, ne ustavlja se ob vsakodnevnih ovirah in spodrsljajih. Starejšim podjetnikom očita, da so premalo odprti za moderen način dela in vodenja. »Pred leti so mnogi menili, da bodo obrtniki postali gonilo gospodarskega razvoja. Pa se je obrnilo drugače. Največji razvoj dosegajo podjetniki, ki so začeli povsem z ničle.« Za primerjavo postavi odličen zgled iz svojega okolja – trgovsko podjetje Engrotuš. Obrtniki po njegovem mnejnu niso znali storiti miselnega preskoka iz obrtniškega v podjetniško razmišljanje. Verjetno tudi tvegali niso dovolj. Njemu ni bilo težko zastaviti hiše za prvo posojilo.  

Slovenci še nismo zreli za sodelovanje 

Čeprav ima Milan Šlander višjo ekonomsko šolo in trideset let delovnih izkušenj, je vedno na lovu za novim znanjem. »Ves čas se je treba učiti. Nezmotljivi delajo nepopravljive napake,« je njegovo pravilo. Pred leti se je vključil v projekt Plato in se učil od drugih podjetnikov. Pravi, da je Plato dobra izkušnja za podjetnika, ker lahko spozna veliko uspešnih ljudi in se marsikaj nauči. Žal mu je le, da so udeleženci izhajali iz različnih dejavnosti in zato niso mogli sklepati poslov.  

Slabše mnenje ima o povezovanju v grozde. »Po mojem mnenju je ustvarjanje grozdov za zdaj delo brez smisla. Miselnost Slovencev je taka, da grozdenje ni mogoče,« je prepričan. Pa še en razlog navaja proti grozdenju. V Sloveniji še ni tako težko, da bi podjetja, predvsem pa konkurenti, sodelovali med sabo. Podjetjem gre očitno predobro. In ponazori s podatkom: če bi se proizvajalci cevnih radiatorjev združili pri nabavi surovin, bi lahko nabavne cene zmanjšali za desetino.    

Raje se odpove direktorstvu kot lastništvu 

Milan Šlander in Marjana Križnik sta zgradila podjetje tako, da bo lahko brez večjih zapletov raslo še nekaj let. Njegove prostorske in proizvodne zmogljivosti presegajo trenutne potrebe. Ključna naloga za prihodnost bo povečevanje dodane vrednosti. Po mnenju Šlandra tu ni veliko skrivnosti. Dodano vrednost lahko povečaš le z novim izdelkom, ki ga konkurenti nimajo; tako povečaš ugled in ceno izdelka.  

Podjetnika ne težita več k tako hitri rasti kot doslej. Pomembnejši se jima zdijo položaj na trgu, dodana vrednost, dobiček in razvoj.« Če pa se bodo pojavile priložnosti, jih bosta izkoristila. Pripravljena sta tudi kupiti kakšno podjetje. Kaj pa prodati svoje? »Podjetje Bial bo imelo tudi v prihodnosti ista lastnika,« je kratek Milan Šlander. Lastništvo se mu zdi pomembno. Osebno bi se raje odpovedal položaju direktorja kot lastništvu. »V podjetju nameravam ostati tudi po upokojitvi, pri čemer ni važno, kakšno vlogo bom opravljal. Če bo nekdo podjetje bolje vodil, sem mu pripravljen direktorsko mesto predati. V takem podjetju direktorsko mesto ni ne vem kako pomembno, si samo prvi med enakimi,« pravi celjski podjetnik.