Metoda ciljnih stroškov

Kako lahko z uporabo metode ciljnih stroškov določite razvijalcem, konstrukterjem in tehnologom, kolikšna sme biti stroškovna cena novega izdelka. Njihov vpliv na ceno novega izdelka je v fazi razvoja izdelka izjemno velik.

Metoda ciljnih stroškov je pripomoček za učinkovito upravljanje s stroški posameznega izdelka v celotnem obdobju njegovega »življenja«. Ključna značilnost te metode je, da ugotavlja, kolikšna sme biti tržna cena izdelka, in ne, koliko nas bo izdelek stal. Zato je metoda tudi zelo učinkovit upravljalni instrument pri urejanju večkrat precej zapletenega in težavnega sodelovanja med proizvodnjo, razvojem, trženjem in kontrolo stroškov. Uporabnost te metode je še posebej zanimiva za proizvajalce tehnično zahtevnih izdelkov, namenjenih trženju na svetovnih tržiščih. Zato ne preseneča, da so to metodo razvila za svoje potrebe japonska podjetja Toyota, NEC, Sharp.

Mnoga podjetja avtomobilske industrije, zabavne elektronike in računalništva, zlasti v Evropi, so zaradi stalnega naraščanja stroškov zašla v velike težave. Zopet druga podjetja istih strok pa dokazujejo, da so ravno s svojo neizprosno in sistematično stroškovno politiko ostala konkurenčna tudi v močni mednarodni konkurenci.

Metodo ciljnih stroškov so danes prisiljena uporabljati skoraj vsa podjetja, čeprav je niti ne poznajo. Vsakemu izdelovalcu novega izdelka je že v fazi njihovega idejnega koncipiranja znano, kolikšna bo lahko njegova prodajna cena. Na trgu so praviloma skoraj vedno v prodaji zelo podobni, včasih celo popolnoma enaki izdelki ali tako imenovani substituti. Če naj bo nov izdelek tržno uspešen, ne sme njegova prodajna cena temeljiti na stroških proizvodnje, temveč na tržno sprejemljivi ceni, ki tako določa tudi njegove ciljne stroške.

Ker so po razpoložljivih informacijah izdelovalci avtomobilov (na primer Toyota, Audi) najbolj uspešno izrabili prednosti te metode, bomo za njeno razlago uporabili njihov pristop.

Prve faze so odločilne

Izhodišče za temeljno opredelitev značilnosti novega vozila so strateške usmeritve podjetja ter s tržnimi raziskavami ugotovljene želje in pričakovanja možnih kupcev. Na osnovi tega določijo tehnične lastnosti vozila ter prodajno ceno, ki bo sprejemljiva za kupce. Pri določitvi cene imajo velik pomen tako imenovane »trde funkcije« (kakovost, udobnost, varnost, zmogljivost motorja ipd.) ter »mehke funkcije« (ime na tržišču, servis, reklama ipd.) in seveda konkurenca. Tako določena cena novega izdelka mora biti atraktivna ali vsaj zanimiva tako za kupca kot za proizvajalca.

Od tako določene cene odštejejo nujno potreben dobiček, ki ga mora podjetje »pridelati« za svoj dolgoročni obstoj. Razlika, ki ostane od prodajne cene po odbitku dobička, so ciljni stroški novega izdelka. Tako določeni stroški so temelj za določitev ciljnih stroškov razvoja, konstrukcije, tehnologije, nakupa in proizvodnje delov, montaže izdelka ipd. Ciljne stroške vsake prej omenjene faze razvoja in proizvodnje izdelka, členijo še na konstrukcijsko ali funkcionalno zaokrožene sestavine izdelka (na primer motor, menjalnik, prednja prema, zadnja prema, električna oprema ipd.). Nekatera podjetja izvedejo to členitev tudi do vseh sestavnih delov ali najmanj do ključnih sestavnih delov vozila.

Ta pristop je zanimiv predvsem zato, ker se že v fazi razvoja in konstrukcije vozila izvaja zelo trd in neizprosen stroškovni nadzor. Znano je namreč, da imata prav ti dve fazi najodločilnejši vpliv na kasnejšo stroškovno ceno vozila. Mnoge avtomobilske tovarne v Evropi in ZDA še vedno izdelajo predkalkulacijo stroškov šele tedaj, ko je »zabetoniranih« že okoli 85 odstotkov stroškov avtomobila in je praktično že vse zamujeno.

Sprotno odpravljanje odklonov

Firma Audi ima izdelane ciljne in dejansko dosežene stroške za vsak sestavni del od približno 40 modelov vozil. Tako lahko po analogiji zelo zanesljivo določijo ciljne stroške za vsak sestavni del novega vozila, glede na ciljne stroške sestavov in agregatov, kamor so vgrajeni. Stalno spremljanje stroškov v vseh fazah razvoja izdelka ter sprotno odpravljanje vseh odklonov od ciljnih stroškov zagotavlja, da podjetje ciljnih stroškov razvoja izdelka
ne bo bistveno prekoračilo.

Poseben pomen imajo ciljni stroški pri tako imenovanih kupljenih delih in surovinah, ki predstavljajo od 50 do 70 odstotkov vseh stroškov avtomobila. Zato posvečajo podjetja, ki uporabljajo metodo ciljnih stroškov, zelo veliko pozornost sodelovanju z dobavitelji. Že v fazi razvoja izdelka jih vključujejo v proces nastajanja novega izdelka tako s tehnično-tehnološkega kot s stroškovnega vidika. Dobavitelj lahko računa, da bo vključen v izdelavo vozila samo v primeru, če prodajna cena njegovega izdelka ne bo višja od ciljnih stroškov, ki jih je zanj določil kupec. Pri prilagajanju proizvodnih stroškov ciljnim stroškom kupca lahko dobavitelj pričakuje njegovo tehnično in tehnološko pomoč.

Metodo ciljnih stroškov uporabljajo tudi v proizvodnji, ves čas izdelave vozila. Po nekaj mesecih, ko se proizvodnja stabilizira, preverijo, ali so dejanski stroški proizvodnje enaki ciljnim stroškom. Če v proizvodnji prekoračijo ciljne stroške, takoj ustanovijo posebno delovno skupino, ki mora z ustreznimi ukrepi (analiza ABC, vrednostna analiza ipd.) znižati stroške najmanj do ravni ciljnih stroškov. Proces stalne racionalizacije dela in tehničnih izboljšav izdelka znižuje proizvodne stroške izdelka ves čas njegove izdelave.

Ciljni stroški so torej zelo uporaben tržni in ne le računovodski instrument, kot to nekateri zmotno mislijo. Ko se začne proces načrtovanja novega izdelka, ko se določa tržno sprejemljiva cena in nujno potreben dobiček, so podane tudi omejitve za notranjo ekonomiko. Ker imajo največji vpliv na stroškovno ceno izdelka njegovi razvijalci, konstrukterji, tehnologi in dobavitelji, sta njim posvečena največja pozornost in stroškovni nadzor. Členitev ciljnih stroškov in njihovo stalno spremljanje po fazah razvoja in proizvodnje izdelkov ter po njegovih funkcijskih ali funkcionalnih sklopih do sestavnih delov zagotavljajo sprotno informiranost o vseh morebitnih odklonih. Če podjetje takoj prouči in začne odpravljati vzroke za prekoračitev ciljnih stroškov, dobi zanesljive podatke o bodoči donosnosti novega izdelka.