Mediji naj bodo naši zavezniki

V prejšnji številki smo v rubriki Izziv pisali o tem, kako se kriza lahko zgodi veliko prej, preden zares izbruhne in nas tako ulovi nepripravljene. Zato smo podali nekaj nasvetov, kako se na krizo vnaprej pripravimo. V tem članku pa preberite, kako pravilno komunicirati z mediji, če do krize vseeno pride.

→ Mediji so med seboj tekmovalni in želijo novico objaviti prvi. Če boste najprej dali informacijo enemu od konkurenčnih medijev - a želite več objav - in jo bodo ostali dobili z zakasnitvijo (medtem ko jo bo prvi že objavil) - verjetno od pričakovanih in zaželenih objav ne bo nič; informacije je potrebno praviloma posredovati sočasno.

→ Med krizo si dovolijo tudi presojo in komentarje. Tako svoji uporabniški javnosti dokažejo svoje »poslanstvo« neodvisnih in resnico iščočih medijev in posameznikov, ki so dolžni javnosti posredovati resnico in samo resnico ... Stvari delujejo po principu – kar daš noter, to dobiš ven; če informacij nimajo, jih iščejo in sklepajo na podlagi škodljivih. V mojem primeru so mi največ škode tako naredili mediji, ki so prepisovali informacije od nekega dopisnika, ki je zajemal sekundarne podatke, objavljene o kriznem primeru v državi, kjer sam sploh ni bil navzoč; nekritičnost prepisovanja informacij in dodajanja čudnih dejstev in komentarjev je bila (in je vedno znova v vseh primerih) uničujoča kombinacija.

→ Številni novinarji in uredniki o marsikateri dejavnosti nimajo pozitivnega mnenja. Kadar pride do zapletov, vztrajajo na svojih okopih verodostojnosti ter a priori zaščiti nekogaršnjih pravic; take so, denimo, ekološke teme, zaščita zaposlenih zaradi navidezne solidarnosti ne glede na objektivnost dejstev, zaščita lastnega ceha ne glede na morebitno slabo, površno, nepravilno in celo sporno delo in vedenje.

→ Mediji si stalno prizadevajo, da bi pojasnjevali vzroke in povode za krizo, predvsem zaradi pomanjkanja znanja in še bolj zaradi prepičlih in zavajajočih informacij, ki jih pridobivajo iz nepreverjenih in zlonamernih virov.

→ Ne smemo domnevati, da poznajo našo dejavnost. Če je nam vse znano o, na primer, gorivnih celicah in koliko energije lahko proizvedejo iz »dreka« pri kontinuirani proizvodnji, ni nujno, da to brez izračunov in pojasnil razumejo tudi novinarji ali širša javnost, tudi kvazi strokovna, ki se temu lahko javno posmehuje ali trdi, da to ni res.

→ Zanimajo jih predvsem novice, najboljše s kratkim rokom. Razlogi za to so predvsem hitro obvladovanje pridobljene informacije, hitra priprava prispevka in izpolnjevanje zadanih delovnih obveznosti, pa zapolnitve medijskega prostora in možnost postavljanja »nadaljevanke« iz neke problematike.