Med nujnostjo in priložnostjo

Sam sem v raziskavi GEM (Global Entrepreneurship Monitor) sodeloval kot udeleženec in menim, da je izjemno koristna in da odpira vrsto vprašanj. Koristna je za razpravo o slovenskem podjetništvu in v zvezi s tem za oblikovanje politike do mikro, malih in srednje velikih podjetij. Glede na njeno metodologijo pa je mogoče postaviti nekaj vprašanj, ki se dotikajo njenega bistva. Sicer pa je stalno preverjanje izhodišč raziskave, njenih metod in rezultatov vključeno že v njeno zasnovo.

Razvrščanje držav in globalizacija pojma podjetništva

Razvrščanje podjetij v mikro podjetja, srednje velika in velika podjetja v svetu nikakor ni enotno. Med drugim prav zaradi različne vloge, ki jo imajo v nacionalnem gospodarstvu, če pustimo ob strani tako mehke kategorije, kot so kultura, vrednostni sistemi in komunikacijske posebnosti. Če drži, da samo en odstotek indijskih malih podjetij ustvari polovico indijskega izvoza, se nam ob tem lahko postavi veliko vprašanj. Kakšna so ta podjetja, v kakšne povezave so vpeta in kje se neha njihovo notranje in njihovo zunanje podjetništvo? Vsekakor je svet, v katerem soobstajata tekstilna industrija na ročnih statvah in visoko tehnološko razviti informacijski potencial – kot je to v Indiji, potreben drugačne obravnave kot vsesplošno infrastrukturno razvito gospodarstvo.

Slabo specializirani brazilski ali jamajški podjetnik ne bi imela mesta v ameriškem gospodarstvu, čeprav se dobavitelji računalniških komponent iz gospodarsko manj razvitega uspešno vključujejo v svetovno proizvodno-trgovinsko verigo. Kakšne podporne sisteme potrebujejo eni in drugi?

V času pogoste uporabe izraza “globalizacija” se zdi njegov pomen samoumeven, zato standardiziramo ali celo stereotipno obravnavamo z njim povezane pojave, tudi podjetništvo. Ob tem tudi izrazov globalizacija in globalno ne razumemo vsi enako. Ekonomisti ju razumejo iz svojega zornega kota, družboslovci ali informatiki in komunikacijski strokovnjaki spet drugače kot kulturniki. Čeprav ima podjetništvo tako kot management veliko teoretičnih in razvojnih očetov na drugi strani Atlantskega oceana, pa sta oba pojava podvržena ne le različnim razmeram, ampak se tudi kažeta v različnih pojavnih oblikah. Vede, ki obravnavajo vedenjske značilnosti poslovnega življenja, govorijo o korporacijski kulturi (kulturi velikih podjetij) in o razlikah med njimi. Podobno naj bi veljale razlike tudi med družbenimi kulturami oziroma civilizacijami. In ne le za management, temveč tudi za podjetništvo.

Poleg tega v posameznih državah obstajajo različna razmerja med formalno in neformalno podjetniško dejavnostjo, različna striktnost v izvajanju pravnih norm, različna je vloga malih podjetij v sistemih dobaviteljev večjim podjetjem ali v verigah distributerjev v malih in velikih gospodarskih in političnih celotah. Mednarodno prepletanje gospodarskih subjektov, svetovna prevlada določene ekonomske paradigme ter želja po kvantificiranju pa spodbujajo težnjo po enotnem razvrščanju. Ali nas to ne sili, da se povsem dobronamerno ujamemo v bolj ali manj skrite pasti? Tedaj moramo biti previdni, ko delamo sklepe o mestu Slovenije v neki lestvici.

Potem ko razvrstimo kosmati družbeni proizvod, stopnje gospodarske rasti posameznih držav v iste lestvice, nastanejo težave, ko gre za razvrščanje rezultatov mnenjskih raziskav na podoben način. Ustvarja se videz enoznačnega pojmovanja, na primer odnosa do tveganja, ali vrednotenje pogojev za podjetništvo znotraj različnih kultur in gospodarstev. Zaradi govornih navad in pojmovanj pa tudi zaradi različnih institucionalnih okvirov, različne pravne podlage in ne nazadnje tudi zaradi različnih vrednostnih sistemov, ki so podlaga tem pojmovanjem, je težko razvrščati države na enovite lestvice, kot je na primer lestvica odnosa do tveganja.

Podjetništvo iz nujnosti in podjetništvo iz priložnosti

Težko je drugače kot arbitrarno potegniti mejo med podjetništvom iz nujnosti in podjetništvom iz priložnosti. Pojmovanje prostovoljnosti v povezavi s priložnostjo je lahko denimo v ZDA, kjer obstaja tudi velika mobilnost človeških virov in s tem povezanim trgom nepremičnin in bivanjske možnosti, veliko naravnejše kot pojmovanje prostovoljnosti pri nas. Nekdaj “za nedoločen čas zaposleni delavci združenega dela”, ki se posredno ob vseh strukturnih spremembah v slovenskem gospodarstvu srečujejo še s težavami tranzicijske negotovosti, slabo delujočimi podpornimi sistemi, nenaučeno pripravljenostjo na poslovno partnerstvo, drugače pojmujejo “podjetniške priložnosti”. Ob nekaterih slovenskih podjetniških talentih, ki morajo sami opraviti z okoljem, nenaklonjenemu podjetniški dejavnosti, ne smemo pozabiti prav na te naše značilnosti.

Ostro mejo, ki jo potegnemo med podjetništvom iz nuje ali obupa (preživetništvo) in podjetništvom iz priložnosti ali celo izbire priložnosti lahko postavimo zgolj načelno in spet v različnih okoljih zasilno, še težje jih je med seboj primerjati na nacionalni podlagi. Vse ostanejo na ravni kulturno pogojene percepcije. Samozaposleni in sebi prepuščeni “podjetnik” je lahko kratkoročni pogodbeni “dobavitelj” gradbene delovne sile, internetna priložnostna delavka brez poslovnega načrta, brez dostopa do tveganega kapitala, ali pa samozaposleni, v mrežo svetovalnih firm povezani pravni specialist za finančna vprašanja. Kdaj se je nekdo premestil iz ene kategorije v drugo? Denimo iz kategorije “priložnosti” v kategorijo “nujnosti” oz. preživetja ali celo v svet iz nujnosti “priložnostno” samozaposlenih?