Martina Božič – podjetje za naslednjih 200 let

Ko odprete vrata v poslovno stavbo podjetja Tina, vas v trenutku omami močan vonj po majonezi. Ne morete si kaj, da ne bi že tajnici omenili: »Joj, kako pri vas diši.« In ona se samo nasmehne: »To nam vsi pravijo, a mi tega vonja ne čutimo več.«  

In pri naslednjem koraku opazite, da Tina sploh ni tako majhno podjetje, kot bi sklepali po številu zaposlenih. Je kar resna tovarna. Samo v prvem letošnjem polletju so izdelali 550 ton živilskih izdelkov. Največji delež, 60 odstotkov, zavzemajo majoneza in majonezni izdelki, kot so solatni prelivi in tatarska omaka. Potem so v enakih deležih zastopani gorčica, kečap, olive in sušeni paradižnik v olju. Približno desetino prihodkov ustvarijo z izdelki drugih proizvajalcev, ki jih dobijo v kompenzacijah. 

»Proizvodnjo smo v primerjavi z lanskim letom količinsko povečali za 10 odstotkov, finančni rezultat pa je skoraj za enak odstotek slabši. Cene izdelkom že dve leti padajo,« trdi lastnica in direktorica podjetja Martina Božič.   

Trgovci in proizvajalci na nasprotnih bregovih

Podjetjem v živilski dejavnosti se res ne piše dobro. »Podjetništvo je grozljivo. Morda je v redu, če se ukvarjaš z storitvami, ne pa s proizvodnjo, še posebej ne s proizvodnjo hrane. Proizvodnja hrane je podvržena toliko zahtevam, da moraš biti čudodelnik, če želiš obstati,« pravi podjetnica.  

Prepisi glede kakovosti je ne motijo, ne nazadnje je po izobrazbi diplomirana inženirka živilske tehnologije. Motita jo državna birokracija in predvsem ravnanje trgovcev. Veliki trgovci so ljubosumni drug na drugega, vsi ograjujejo svoje vrtove in pričakujejo popolno zvestobo dobaviteljev. »Delaš za konkurenta? Adijo, pri nas nimaš več kaj iskati.« Pogodbe se razdirajo čez noč.

Za Tino je bil največji udarec prekinitev pogodbe z Mercatorjem pred štirimi leti. Martina Božič pravi, da so dobro sodelovali, kupci so bili zadovoljni, ni bilo nobenih reklamacij. Mercator jim je za božič poslal voščilnico, tri dni pozneje pa še odpoved pogodbe. Čez noč so izgubili 45 odstotkov trga. »Bili so celo tako nesramni, da so želeli, da vzamemo nazaj blago, ki je že bilo v njihovih skladiščih. Dela se tako, kot da smo vsi nori. Blaga seveda nismo vzeli nazaj, in kolikor vem, ga tudi Mercator ni vrgel v smeti,« pravi Martina Božič. 

Po besedah podjetnice so po odpovedi pogodbe dobili ogromno klicev kupcev, ki so želeli kupiti njihove izdelke. Nič ni pomagalo. V Mercatorju so jim med vrsticami povedali, da prekinjajo pogodbo zato, ker dela Tina trgovsko znamko za Spar. Vojna na trgu je neusmiljena. Vsak trgovec želi, da delaš samo zanj. »Toda ta zahteva je v slovenskem prostoru povsem nerealna, ker je trg premajhen. Spar ima na primer 50 trgovin, to pa je za nas premalo, da bi lahko živeli od tega.« Kot pravi Božičeva, noben trgovec ne razume, da s takimi zahtevami tudi sebi dela škodo. »Če delaš za več trgovcev, imaš večje nabave in dosegaš nižje nabavne cene. Če bi mi delali še za Mercator, bi kupovali surovine vsaj za 5 odstotkov ceneje, kar pomeni, da bi tudi njim lahko prodajali po nižji ceni. Ampak to jih ne zanima.« Včasih so tudi v poslu čustva močnejša od preprostega računa.    

Šele resna kriza te zbudi 

Ko podjetnica danes pomisli na opisano izkušnjo, jo prime, da bi obupala. Potem si reče: še sreča, da se je to zgodilo. Ta dogodek jih je prebudil iz lastnega zadovoljstva. Podjetje je vedno dobro poslovalo in šele takrat so se morali začeti zares bojevati za nove kupce. V naslednjem letu so že nadomestili Mercatorjev izpad in še povečali prodajo.  

Nove kupce so našli predvsem v tujini, na Hrvaškem, v Bosni, Italiji in Ameriki. Letos bodo izvozili 20 odstotkov proizvodnje, lahko bi še več, če ne bi zavestno omejevali izvoza na jug. Tam so še vedno težave s plačili; kupcu odpeljejo blago šele takrat, ko jim plača prejšnjo pošiljko. Amerika je drugačna zgodba. Neki Američan je kupoval podobne izdelke na Madžarskem, vendar je z Madžari težko delal. Pa se je obrnil na Tino in zdaj že tretje leto dobro sodelujejo. Količine sicer niso »ameriško« velike, Božičevi je pomembnejša potrditev kakovosti izdelkov. Če prodajaš v Ameriko, kjer vlada strahotna konkurenca, potem moraš imeti dobre izdelke. 

Podjetje in družina sta eno 

Zgodba o podjetju Tina niti približno ne bi bila tako zanimiva, če ne bi poznali življenjske zgodbe Martine Božič. Šele skozi njo se pokaže podjetnica v pravi luči, pokaže se, kako se rojevajo in kalijo podjetniki. Martina se je že kot srednješolka poročila in rodila hčerko. Njen oče je bil prepričan, da se je s tem njeno šolanje končalo in da bo pristala kot delavka v tovarni. Iz trme je končala srednjo šolo in nato še fakulteto in vmes vseskozi delala. Najprej je prodajala knjige, nato sta z možem začela izdelovati igrače. Pred slabimi dvajsetimi leti je začela izdelovati majonezo. 

»Poskusila sem vse, od podjetništva do dela v državni upravi, trgovini in industriji. Ne bi več mogla iti drugam v službo, podjetniki smo po svoje deformirani, ker smo preveč kritični. V službi bi videla toliko napak in lagodnosti, da tega ne bi mogla prenašati,« pravi o eno od lastnosti podjetnikov. Nje lagodno življenje ne zanima. Nikdar ne odklopi svojih misli od dela. Pravi, da ji podjetniški stres najbrž ustreza. Vedno je z mislimi v podjetju, če se ponoči česa spomni, pride v pisarno. »Še sreča, da stanujem blizu podjetja in se mi ni treba voziti,« pravi.  

Martina Božič je v marsičem drugačna od podjetnikov, ki jih ponavadi predstavljamo v tej rubriki. Morda zato ker je ženska. Na podjetje gleda precej bolj čustveno, zanjo sta podjetje in družina celota. V Tini sta zaposlena še mož in sin, po diplomi se bo zaposlila tudi hči. Podjetnica trdi, da je podjetju podredila življenje in družino. Na pravem dopustu ni bila že kakšnih deset let. Redkokateri vikend ne pride v podjetje. Prepričana je, da podjetje brez njene stalne prisotnosti ne bi moglo delati. Po tej lastnosti je podobna stereotipu starejših obrtnikov. Tako kot oni gradi podjetje za naslednje generacije in v tem duhu vzgaja vnuke. Prepričana je, da bo podjetje čez 200 let še vedno uspešno poslovalo. 

V njenem vodenju ni prostora za tvegane projekte in velike ambiciozne načrte. Prisega na postopno rast. Najame toliko posojila, kolikor ga zanesljivo lahko odplača. Nikoli ni želela iti v take razsežnosti, da bi se morala reševati s prisilno poravnavo, čeprav bi se ji to morda celo splačalo. Počasi, toda še naslednjih 200 let, je njen moto.    

Načrti  

V času, ko je priljubljeno proizvodnjo seliti v države s cenejšo delovno silo, išče Martina Božič drugačne rešitve. Jeseni bodo v prostorih podjetja odprli trgovino z lastnimi izdelki. S tem bodo bolje poskrbeli za kupce, ki se že zdaj vozijo k njim iz Ljubljane in vse Gorenjske.  

Drugi projekt je še razvoju. V Tini razvijajo tri linije novih izdelkov. Gre za zelo kakovostne delikatesne in dražje izdelke, pripravljene brez kemičnih dodatkov. Pakirali jih bodo v majhne embalaže in bodo namenjeni predvsem sladokuscem. Podjetnica računa izključno na tuje trge, saj jih naši trgovci zaradi višje cene verjetno ne bodo uvrstili na prodajne police.    

... in opozorila 

Ob obisku podjetja Tina se ne morete izogniti občutku, da je podjetje na prelomni točki. Že to, da podjetje nima komercialistov in da prodaja sloni na kupcih, ki sami pridejo, je znak za alarm. Prodaja je ena od ključnih funkcij podjetja in ne more biti prepuščena naključju. Razen tega podjetje tri četrtine izdelkov proda pod svojo blagovno znamko, a te znamke ne promovira. Šele letošnje poletje so objavili prvi radijski oglas. Tina je uspešno izkoristila priložnosti, ki jih je v minulih petnajstih letih ponudil lačen slovenski trg. Zrasla je do točke, ko mora postaviti novo vizijo – bo ostala prijetno družinsko podjetje in bila vsak dan težji boj z velikimi konkurenti ali se jim bo postavila po robu za ceno izgube sedanjega šarma? 

---

ADUTI