|
|
Lovilec vetra ali poveljnik vojske?V enem od slovenskih podjetij sem pred kratkim imela priložnost opazovati vodje pri njihovem delu, kako se lotevajo pomembnih odločitev, na kakšen način določajo strategijo dela v podjetju ali oddelku, katere naloge postavljajo za prioriteto ter kakšen odnos imajo do svojih podrejenih sodelavcev. Omenjene naloge vsekakor niso lahke, vendar jih dober vodja zna in zmore opraviti.Tako kot ima vsaka uspešna vojska, ki bije bitko za osamosvojitev ali ozemlje, svojega zaupanja vrednega poveljnika, tako potrebuje podjetje ali oddelek v podjetju, ki želi bodisi preživeti, se širiti v tujino ali pridobiti večji tržni delež, svojega zaupanja vrednega vodjo. Ta mora biti oseba, ki natanko ve, kam vodi svoje ljudi, in zna vizijo podjetja preoblikovati v cilj zaposlenih. Tako kot učinkovitost poveljnika v vojski je tudi učinkovitost vodje v podjetju v veliki meri povezana s tem, kako zna ta upravljati s svojimi čustvenimi stanji, kakšna je njegova življenjska filozofija in koliko časa posveča svoji osebni rasti. Primer slabe prakse vodenja v podjetju je, ko se vodja nenehno ozira na komentarje, opazke, kritike, govorice in obrekovanja iz okolice. To je zelo moteče za sodelavce in zelo slabo za podjetje. Nenehna potreba ugajati drugim ima namreč svoje slabosti. Vodja v takem primeru deluje čustveno, nepremišljeno in pod močnim vplivom okolice. Njegova šibka in upogljiva hrbtenica povzroči zmedo v podjetju, saj ljudje izgubijo jasno usmeritev in se začnejo ravnati po razpoloženju vodje. Izguba fokusa pa lahko njega in podjetje stane veliko zamujenih priložnosti in napačnih odločitev. Sprašujem se, ali bi vi kot vojak sledili in zaupali poveljniku vojske, če bi se ta »obračal po vetru«, se nenehno ukvarjal s tem, kaj si o njem mislijo drugi, jim želel za vsako ceno ugajati pri tem pa pozabil kaj je pravzaprav njegov cilj. Samozadostnež ali učitelj Drugi primer neustreznega vodenja je, ko vodja preceni svoje sposobnosti in pogumno sprejme mesto vodje zgolj zaradi položaja in dohodka. S tem ne bi bilo nič narobe, če to ne bi bilo njegovo edino pogumno dejanje. Tak vodja se namreč kaj kmalu sooči z resnico o svojih resničnih sposobnostih, saj mu pomanjkanje samozavesti, čustvene inteligence in zaupanja v lastne odločitve začne povzročati vse več preglavic pri delu z ljudmi. Zaradi tega postaja vse bolj zaprt vase in podrejenim sodelavcem nedostopen. Pogovor z njimi o njihovem delu zanj predstavlja nepotrebno izgubo časa. Izogiba se sprejemanju odločitev, dajanju jasnih navodil in iskanju ustreznih rešitev za delovne izzive svojih podrejenih. Slednji postanejo bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Nadaljevanje branja članka je dostopno samo naročnikom revije Obrtnik podjetnik! Naročite se na revijo. |
|