Ljudje verujemo dejanjem, ne besedam

Slovenija je država, ki na vseh ravneh neizmerno veruje v podjetništvo. Vsaj tako bi lahko sklepali, kajti politiki se v takorekoč najbolj intimnih trenutkih opredeljujejo za podjetništvo. Toda, ko sprejmemo neki ukrep, zakon itd., so notri neizbežno neumnosti ali nedorečenosti, ki postanejo trdnjave, ki se jih nikakor ne da odpraviti. V tem trenutku bi lahko tako označili tisti vidik davčne reforme, na katerega v tem času opozarja vedno več ljudi (in tudi Obrtna zbornica Slovenije v svojih zahtevah do države). Gre za odnos do naložb, oziroma zelo domače povedano, do priznavanja (v resnici nepriznavanja) davčnih olajšav za naložbe.  

Ta »spodrsljaj« davčne reforme v resnici govori o resni slepoti. Mislim, da gre za resen nesporazum glede odnosa med državo in državljani (v tem primeru podjetniki). Ko smo pripravljali temo o davkih, smo odkrili prav zanimivo miselnost. Ugotovili smo, da v davčnih krogih ljudje nismo ljudje, ampak »davčna osnova«. In tudi podjetja, ki jih ustvarijo podjetniki, niso podjetja, ampak »davčna osnova«. V državni shemi, ki jo prikazujemo v članku o davkih in ki prikazuje vire denarja za proračun, smo ljudje in podjetja zbasani pod Davek na dohodek in dobiček. In potem se mi je zasvetilo. Ljudje in podjetja smo skupaj ovce, ki jih strižejo. Država v nas vidi samo ovce. Če enega (posameznike) striže manj, mora druge (podjetja) striči več. Če je bolj širokogrudna pri dohodnini (za posameznike), mora zatežiti pri davčnih olajšavah za podjetja. Jasno ko beli dan.  

Odlično iz osnovnošolske aritmetike! Vendar daleč od razsvetljenega vladanja. Ena od razlag, zakaj je nastal kapitalizem, pravi, da je takrat šlo za prehod iz razmer, za katere velja logika win-lose (zmagaj-izgubi), v razmere, v katerih velja logika win-win (zmagaj-zmagaj). Prvo načelo je veljalo za fevdalizem, ko je bil pridelek stalen. Če je vladar tlačanu vzel nekaj mernikov žita več, je tlačan zase ohranil toliko mernikov manj. Kapitalizem je pa nastal, ko se je začela razvijati trgovina in nova proizvodnja in ko so vsi pridelali več in je lahko vladar pobral več davkov, iznajdljivim (podjetnikom) pa je kljub temu ostalo vedno več – ker je pač »pridelek« ves čas rasel.  

Prenesimo zdaj to v davčni sistem. Dokler država uporablja davčni sistem samo kot vir, dokler ga razume kot obiranje »osnove«, striženje ovac, bo ujeta v statično sliko o prihodkih. Ko bo pa država začela razumevati, da s svojo politiko odloča o navadah ljudi in da v resnici usmerja vedenje ljudi, se bodo stvari odprle.  

 

Ena velikih svetovnih avtoritet za podjetništvo, Bill Bygrave, profesor na Babson Collegeu iz ZDA (tudi direktor svetovne raziskave podjetništva, znane pod imenom GEM, ki zajema tudi Slovenijo), mi je nekoč povedal, da bi države na davčnem področju največ naredile, če bi ljudem priznale naložbo osebnih prihrankov v lastno podjetje, brezpogojno. Z osebnimi prihranki se namreč začne večina podjetij povsod po svetu. Skratka, če bi davkarije ljudem povedale: »priznamo vam vaš vložek v lastno podjetje in smo vam hvaležne, ker boste v prihodnosti ustvarjali več bogastva...«, bi bilo še precej več podjetništva.  

Skratka, naša država (davkarija) bi morala glede celotne davčne logike razumeti, da gre za partnerstvo med državo in državljani, da gre za skupno dolgoročno igro in da mora davčna logika delovati tako, da bodo vsi stremeli k čim bolj produktivnemu vedenju. Potem se vse stvari zložijo. Potem ni treba več kapitala nositi v tujino, potem lahko razmišljaš, kaj boš naredil v tej državi – in potem je konec občutka, da »nekdo« ves čas sprejema sklepe, s katerimi spodkopava tvoje delo in požira obljube o podjetništvu.  

S tem dejanjem bi država zares sporočila, da ima podjetništvo smisel, tudi za državo. In da tudi država veruje v podjetja in podjetnike, ampak ne kot v ovce, ki jih striže, ampak kot v ustvarjalne posameznike in organizacije, ki prinašajo prihodnost.