Lidija Babnik – »slikarka cest«

Ko stopiš v njeno pisarno, na steni najprej zagledaš veliko sestavljanko z motivom sončne primorske hiše. »Sestavljanke so moj konjiček,« takoj pojasni Lidija Babnik. In nato izveš, da so tudi okrasni predmeti na mizi, glineni izdelki in poslikana svila nastali pod njenimi prsti. Precej nenavadno za odločno žensko, ki že trinajst let vztraja v manj ženski dejavnosti - vodi eno največjih podjetij pri nas za slikanje cestnih oznak. Njenih dvajset zaposlenih, skoraj vsi so moški, vsako leto označi osemsto kilometrov cestnih črt in naslika petdeset tisoč kvadratnih metrov drugih talnih oznak.

Barve so že leta skupna sestavina njenega dela. Do leta 1991 je bila komercialistka v Heliosu, kjer je prodajala cestne barve in premaze. »Želela sem prodati več, pa ni šlo, ker so bila cestna in komunalna podjetja polno zasedena in niso mogla opraviti vsega dela,« se spominja začetkov. Ceste so ponujale več dela, kot je bilo zmogljivosti. Takoj je povabila dva sodelavca in skupaj so ustanovili podjetje za vzdrževanje cest Signa. Uradnike je dejavnost tako zmedla, da jim pol leta niso registrirali podjetja. Vzdrževanje cest je bilo takrat v rokah državnih podjetij.  

Čeprav konkurenti novincev na trgu niso jemali resno, jim nečesa niso mogli očitati - verjetno so od vseh najbolje poznali barve in njihovo uporabo ob različnem vremenu, na različni podlagi in ob drugih spremenljivih razmerah. Posel so dobivali zelo hitro. Sprva so na cestah delali sami, že čez pol leta so zaposlili tri delavce. Danes je v podjetju dvajset redno zaposlenih, poleti, ko je vrhunec delovne sezone, se jim pridruži deset honorarnih delavcev.    

Vselej na preži za razpisi 

Tej ljubljanski podjetnici se zdi barvanje cest zelo živahna dejavnost, kar ji ustreza. Pravi, da je edina slaba stran tega posla ta, da imajo največ dela takrat, ko gredo vsi drugi na morje. Poleti delajo deset do dvanajst ur na dan, pozimi izrabijo presežek delovnih ur in so tri mesece prosti. Največja posebnost dejavnosti pa je prodaja.

Direktorica vse leto dan za dnem spremlja trg in naložbe v občinah. Vedno je na preži za javnimi razpisi. Štirideset odstotkov poslov dobijo neposredno na javnih razpisih države in občin. Tudi večino drugih poslov dobijo na razpisih, le da se nanje prijavljajo skupaj z gradbenimi podjetji. »Včasih je treba sprejeti tudi majhen posel in iti v Maribor označit deset parkirišč. S takim poslom imamo verjetno izgubo, a če ga opravimo za podjetje, ki nam ponudi delo pri označevanju avtoceste, je to dobra naložba. Take majhne posle jemljem kot oglaševanje,« opisuje svoje delo Lidija Babnik. 

Širjenje v tujino 

Podjetje Signa del storitev opravi v tujini. V Bosni in Hercegovini so delali na avtocesti in na letališču, v Črni gori v tunelu. Zdaj, ko se pri nas avtocestni program umirja, razmišljajo o ustanovitvi podjetij v tujini. Privlači jih predvsem srbski trg. »Je enako odprt kot slovenski, imajo poceni delovno silo, vabljive olajšave za tuje vlagatelje in samo 16-odstotni davek na dobiček,« našteva ugodnosti direktorica.    

»Dostojno preživetje« 

Podjetnica ne skriva podatka, da je dejavnost precej donosna. Sama sicer to pove drugače: »Omogoča nam dostojno preživetje.« Pravi, da kot ženska drugače razporeja dobiček, kot bi ga večina moških. Moški bi morda dal prednost nakupu novega službenega avtomobila, ona je »mehkejša«, pametneje se ji zdi vlagati v zaposlene, predvsem v njihovo zadovoljstvo.

Vsako leto jih povabi na dvodnevni izlet, konec leta priredijo novoletno zabavo, obdarujejo tudi otroke zaposlenih. »Glede teh stvari sem malo starokopitna. Včasih zaposlenih tudi po ves mesec ne vidim, ker so v različnih krajih, zato želim stik z njimi ohraniti z družabnimi srečanji. Dvodnevni izlet imamo zato, da smo vsaj en večer v letu skupaj,« pojasnjuje Lidija Babnik.   

Idealnih deset let življenja 

V vlogi podjetnice se odlično počuti. Zavrača mite o napornem življenju podjetnikov in upadanju energije. Trdi, da je bilo prvih deset let, ko se je podjetje utrjevalo na trgu in ki so po teoriji najtežje obdobje, ustvarjenih za njeno dušo. »Bilo je tako, kot sem si pred tem predstavljala in pričakovala. Zato tudi nikoli nisem tarnala, niti takrat, kadar nam stranke niso plačevale in smo denar morali prinesti od doma. Meni je vse to pomenilo izziv.«  

Da človeku z leti zmanjkuje energije? Nikakor! »Jaz sem polna energije in bi lahko delala še kaj.« Da podjetniki nimajo časa zase? Iz trte izvito! Dela osem do devet ur dnevno, ob koncu tedna je prosta. Poleti ima do deset dni dopusta, a je zaradi vrhunca sezone ves čas dostopna po telefonu. Tisti pravi dopust, ko je nihče ne moti s službenimi stvarmi, si vzame pozimi. »Mislim, da tisti, ki pravijo, da delajo od jutra do večera in da nimajo časa zase, pretiravajo. Čas si je treba vzeti, toliko spoštovanja do sebe že moraš imeti. V podjetju je ravno tako vse narejeno, če si na dopustu. Zaposleni takrat celo raje delajo, ker čutijo, da jim zaupaš.«    

Partnerstvo je ključ 

Podjetnica priznava, da bi bilo verjetno drugače, če ob sebi ne bi imela partnerja. Eden od treh družbenikov je podjetje pred leti zapustil, drugi, Vinko Cotman, je ostal. Lidiji Babnik se zdi partnerstvo idealna podjetniška rešitev. A se moraš tudi partnerstva naučiti. Na začetku sta oba odločala o vsem, kar se ni obneslo. Delavci so začeli to izkoriščati in se izgovarjati zdaj na enega zdaj na drugega. Potem sta naloge hitro razdelila; ona je prevzela finance, pravne zadeve in komunikacijo z večjimi podjetji, partner je tehnični direktor in vodi operativo. Med seboj si izjemno zaupata, veliko se pogovarjata, a nikdar ne posegata v delo drugega.   

»Partnerstvo deluje, ker imava enako vizijo in nobeden od naju ni nagnjen k zapravljanju,« je prepričana direktorica Signe. Pri denarju sta oba previdna. Dobiček ju zanima predvsem kot prihranek za krizne čase. Vlagata ga v nepremičnine. Kupila sta poslovne in skladiščne prostore v Ljubljani, prostore v obrtni coni v Logatcu in v Mengšu ter gostinski lokal v Trzinu. Nista špekulanta; nepremičnine sta začela kupovati, ker sta se nameravala preseliti, najprej v Logatec, nato v Mengeš. Izkazalo se je, da sta denar zelo dobro naložila. Vrednost nepremičnin se je najmanj podvojila. Lidija Babnik se ima za vestno finančnico. Finančne stvari ima rada urejene, kar še ne pomeni, da je kot podjetnica »ziheraška«. V podjetništvu se ne izogiba tveganja. »Danes v nobenem poslu ne moreš biti ziheraški, biti moraš optimist in moraš tvegati. V podjetništvu ni nič zanesljivo razen davkov.« 

Po trinajstih letih podjetniške kariere trdno verjame v partnertstvo. Kritična je le do partnerstev, ki niso prava. Najbolj jo zbodejo napake zakoncev, kadar mož zaposli ženo, ker je pač njegova žena. Potem se zakonski odnosi preselijo v podjetje. O pomembnih vprašanjih odloča tisti, ki ima tudi doma glavno besedo. »Bolje bi bilo, če bi mož ženi dajal plačo, ona pa bi ostala doma,« svetuje Lidija Babnik. Če sta v podjetju zaposlena oba zakonca, morata biti poslovna partnerja v pravem pomenu besede. Vsak mora imeti svoje pristojnosti in odgovornosti. Če žena prevzame vodenje marketinga, kar je zelo pogosto, mora svoje delo obvladati in se zanj izobraževati.  

Lidija Babnik ostro loči zakonsko in poslovno življenje. Z možem se dobro razumeta, a v službo ga nikdar ni vzela. Včasih kdo po telefonu želi govoriti z gospodom Babnikom in takrat mu direktorica prijazno pove, da je gospod Babnik doma, da je že šest let v pokoju in da nikdar ni delal v tem podjetju.    

Čas je za nove dejavnosti 

Medtem ko njen mož uživa doma, ona razmišlja o novih priložnostih in novih podjetjih. Ima jasno širitveno strategijo: vsaka dejavnost se mora sama preživljati, zato jo moraš izločiti v ločen profitni center ali v samostojno podjetje. Za vsako novo dejavnost moraš zaposliti direktorja, ker en človek ne more sedeti na več stolih.  

Lidije Babnik se ne splača spraševati o priložnostih. Je pač optimistka, priložnosti vidi povsod in se ne boji konkurence. »Odvečen se mi zdi strah nekaterih, ki si ne upajo odpreti trgovine, zato ker jo ima že sosed. Če gre njemu dobro, bo šlo tudi tebi, če le znaš delati in delaš s srcem in dušo,« je njeno pravilo.