Lažna idila brez marketinga

Primer »skrite« restavracije

Kraj dogajanja: bivši obrat »družbene prehrane«, zdaj restavracija v poslovni zgradbi na Dunajski cesti v Ljubljani. Velik neupravičen odliv zaslužka!

Podjetnik Mitja je pred dvema letoma kupil poslovne prostore v zgradbi na Dunajski cesti. Stavba je bila v lasti velikega podjetja, ki pa je propadlo in pisarne so prodali velikemu številu malih podjetij. Ostala pa je velika restavracija, včasih obrat družbene prehrane.

No, in po dveh letih se Mitja, zaradi hudega sneženja - v službo je prvič v življenju prišel z mestnim avtobusom - odloči in gre na kosilo v to restavracijo. Spremlja ga sodelavec Blaž.

Vzela sta pladenj in nanj naložila dnevno kosilo. Sedla sta za mizo in začela jesti. Blaž in Mitja se v svojem podjetju ukvarjata z marketinškim svetovanjem. Zato tudi med kosilom nista mogla iz svoje kože. Pa pravi Blaž:

»Ti, kako to, da sva danes prvič tukaj. Hrana je kar dobra, poceni. Restavracija je celo v istem nadstropju kot najina pisarna. Res ne vem, zakaj pogosteje ne zahajava sem. Če ne drugega, bi vsaj pri vožnji prihranila pol ure.«

Mitja: »Veš morda je razlog v tem, da nimajo table z napisom. Za restavracijo sem po naključju izvedel od sosednjega podjetja, pa še to šele prejšnji teden. Blaž, kaj misliš, ali bi imeli v restavraciji kaj več gostov, če bi v bližini vhoda v poslovno stavbo postavili napis?«

Blaž ni mogel takoj odgovoriti, imel je namreč polna usta. Dunajski zrezek mu je bil sodeč po izrazu na njegovem obrazu zelo všeč

Blaž: »Hm, prav imaš, tabla bi pomagala. Pa naj še jaz tebi postavim vprašanje. Kaj misliš, bi v restavracijo prišel kak gost več, če bi na oglasni deski vsak dan objavili, kaj imajo dobrega za kosilo? Verjetno se boš strinjal, da bi kak gost prišel prav zaradi oglasne deske. Pa še marketinški stroški za takšno »kampanjo« niso preveliki. Recimo dva tolarja dnevno (obraba krede). Njihov posel bi takšne stroške moral prenesti.«

Mitja si počasi natoči gosti sok in odgovori na Blažev izziv: »Kaj pa če bi lastnik restavracije namenil za marketinško akcijo večje denarce!? Poglej, zaposli na primer študenta, ki po vseh podjetjih v poslovni stavbi in bližnji okolici prodaja bone za kosilo. Na primer, kupiš 20 kosil, dobiš bone za 22 kosil, ali kaj podobnega. Celotna marketinška akcija seveda ne bi bila poceni: študent stane 700 tolarjev na uro, pa tiskanje bonov tudi ni poceni. No, če bi zaradi tega prodali 20 kosil na mesec mesecu več, bi se jim to vsekakor izplačalo. Toda verjetno bi prodali precej več kot dodatnih 20 kosil mesečno«

Blaž: »Ej, ali nisi ti zgrešil poklica? Zakaj pa sam ne odpreš restavracije, ko si tako pameten.«

Mitja: »Čakaj, še nekaj idej imam! »

Blaž: »Morda imaš kakšno dodatno idejo, vendar pa ne vem zakaj bi lastniki sploh naredili kaj dodatnega, saj jim gre že zdaj prav dobro. Dodaten denar na njihovem računu bi jim samo povečal skrbi, pa tudi konkurente bi verjetno njihov uspeh razjezil in bi še sami začeli delati kaj podobnega.«

Mitja: »Ej, bodi no resen. Kaj misliš o tem, da bi lastnik uvedel plačevanje s posebno člansko kartico. Plačaš samo enkrat mesečno, vsak dan sproti pa samo pokažeš kartico in podpišeš račun. Saj veš, nekje sem prebral, da ljudje kupujejo več, če uporabljajo kartice, kot pa če morajo plačevati z gotovino.«

Blaž: »Dobro, morda imaš prav, vendar pa bi se dalo narediti tudi še kaj drugega. Lahko bi zjutraj ponudili sendviče ali pa celo zajtrk. To ne bi zahtevalo veliko dela, večina zaposlenih pa je tam že dopoldne. Lahko bi uvedli popuste za podjetja, ki bi organizirala prehrano za svoje delavce v tej restavraciji, lahko bi vsako četrtletje razdelili gostom menije, z novimi sezonskimi jedmi. Lahko bi«

Blaž in Mitja sta razpravljala še dolgo, popila sta še kavico in se vrnila v svoji pisarni. Sneg se je zdaj že stopil, in Blaž in Mitja hodita v restavracijo, ki je v istem nadstropju njune stavbe zelo poredko. Preprosto ne pomislita na to, da bi bilo ceneje in enostavneje jesti kar v istem nadstropju, kot je njuna pisarna.

Kaj se lahko naučimo iz te zgodbe?

Velika večina podjetij v Sloveniji nima težav z marketingom. Kako naj bi imeli problem, ko pa o marketingu sploh ne razmišljajo. Včasih je potrebno narediti res malo in rezultati so vidni zelo hitro. Predvsem je naloga vsakega podjetnika razmišljati marketinško, razmišljati kako privabiti kupce, kako jih obdržati, kako jim prodati več, kako jim prodati izdelek ali storitev pogosteje. Tudi enostavne marketinške zamisli prinašajo odlične rezultate, le redka podjetja so v tako slabem položaju, da jih ne dosežejo (konkurenca je tako močna, da morajo narediti nekaj res posebnega). Predvsem pa velja več razmišljati o marketingu, ko še ni hude konkurence, saj bomo tako morebitne tekmece laže odgnali.

NASVET:

»Tudi če mislite, da vam gre dobro, poskusite, koliko dodatnega prometa vam lahko prinesejo enostavne marketinške poteze.«