Lasne umetnine izpod škarij

Po samostojni frizerski dejavnosti sem že zgodaj hrepenela, v salonu sem bila namreč zaposlena celo desetletje. Po upokojitvi šefinje sem začela voditi salon, prostor pa sem najela. Ker sem stalne stranke že imela, me prevzema ni bilo strah.

 

Nekdanji delodajalci so bili zelo razumevajoči, ni mi bilo treba odkupiti inventarja. Uporaba slednjega je všteta v najemnino. Moj edini strošek je bil material: aparati za striženje, sušilniki las, brisače in ogrinjala. Zanj sem vzela potrošniški kredit.

 

Poleg osnovnih frizerskih storitev ponujam tudi podaljševanje las, ki pa zaradi trenutne gospodarske krize ni donosno.

 

Veliko frizerjev dela doma, na črno in za polovično ceno. To se lastnikom salonov, ki zaradi plačila davkov delamo več, pozna. Če so plače slabe, se pač vsakdo znajde po svoje. Pozitivno je, da sem sama svoj šef. Ko pridem v službo, nimam nikogar nad sabo. Če zamudim pet minut, mi nihče ničesar ne očita. Plača je v sorazmerju z mojim delom, zato se za uspeh še toliko bolj trudim. Imam tedenske, redne stranke, ki so poglavitni del posla. Veliko je tudi »padalcev«, občasnih strank, ki salon izberejo naključno. Pomemben je predvsem naš sproščen oseben odnos. Z marsikatero stranko se spoprijateljim in z njo, ko me obišče, popijem kavo.

 

Morebitno mamljivo ponudbo bi morda sprejela, brezdelja pa si ne predstavljam.