Kultura v genskem zapisu

Aleš Šteger: »Po mojem je predpostavka za uspeh v umetnosti nadpovprečnost tega, kar umetnik počne, mednarodna primerljivost oz. izvirnost ter vztrajnost, vztrajnost, vztrajnost.«

Japonska, Avstrija, Švica, Nemčija, Italija, Turčija, ZDA, domači Ptuj - seznam mest in držav, ki jih na leto obišče eden najuspešnejših slovenskih pesnikov in pisateljev je dolg. Leta 2011 je Aleš Šteger v ZDA prejel prestižno nagrado za svojo pesniško zbirko, prevedeno v angleščino (Knjiga reči), pred tem številne druge. Je najbolj prevajan slovenski avtor svoje generacije, posamezna njegova besedila pa so bila že večkrat vključena v slovenski šolski program. Vzrok za Štegrovo izstrelitev v literarno nebo sveta tiči v procesu njegove individualizacije: »Skozi pisanje sem se ločil od okolice, ki ji za literaturo večinoma ni bilo mar. Kmalu sem začel pošiljati pesmi na revije, hodil tudi na literarne delavnice. Mislim, da mi je ta izkušnja pomagala, ne zato, ker bi se tam naučil pisati, a sem videl, da nisem edini na svetu, ki se ukvarja s poezijo.« Sam pravi, da je za njegov mednarodni uspeh najbolj odgovorna njegova vztrajnost in študij, tudi znanje jezikov. Že njegov vstop v literaturo ni potekal preko nacionalnega ključa kot pri večini drugih pesnikov njegove generacije, ampak je bil izrazito mednaroden, saj je prevajal evropske moderniste. »Zgodaj sem odkril, da sem brat Lorce, Benna, Celana. Da skupaj delamo na nečem, kar vsakega posameznika presega, in da smo kvečjemu povezani z različnostjo jezikov, v katerih ustvarjamo. To je za pesnika temeljno spoznanje.«

Drugo temeljno spoznanje pa je, da se na uspeh ne čaka, ampak je treba zanj trdo delati. Glede umetnikovega obnašanja na trgu razlaga, da nikomur ne škodi stik z realnostjo, torej zavedanje, da smo in delujemo tudi na trgu in da ima ta trg svoje zakonitosti: »Tem zakonitostim se ni potrebno podrejati, a če se tako odločimo, nima smisla tarnati nad prezrtostjo. Poanta je, da se velika večina uspešnih avtorjev še kako ukvarja s knjižnim trgom.«

Vprašanje za milijon

Sam javne zavode na področju kulture podpira, priznava pa, da seveda včasih prihaja do določene zaprašenosti v načinih njihovega delovanja, saj ni recepta, kako naj trg zagotavlja raznolikost in delovanje izrazito nekomercialnih segmentov kulture. »Po drugi strani so javne institucije na področju kulture pogosto blokirane s kratko pametjo politike, prekomerno birokratizacijo in strahom akterjev pred napakami. S stališča javnih uslužbencev je bolje početi nič kot početi veliko in se občasno tudi motiti.«

Kako prepričati podjetnike, da bi več vlagali v kulturo oziroma v umetnike same, je po njegovem »vprašanje za milijon«, lahko pa razmišljamo širše od drugih in prepoznavamo sorodnosti tam, kjer jih drugi prezrejo. Pri svojem delu sodeluje s številnimi posamezniki v zasebnem sektorju, ki jih odlikuje razumevanje družbenih procesov in pogosto neka dolgoročnejša vizija. Recimo z Mercatorjem, ki mu je pomagal pri projektu Na kraju zapisano (v enem dnevu je v izložbi Maximarketa v Ljubljani napisal knjigo, pozneje je eksperiment ponovil še v Misamisomi na Japonskem), ali podjetje Talum s Kidričevega, ki je pomagalo pri izdaji zgoščenke z njegovimi pesmimi Kamen.